ponedeljek, september 26, 2011

Proučevanja na temo Duha

REC kamp 2011

Proučevanja in pogovori na teme:


1. Kaj pomeni izraz "kletev zoper Duha"?

Osnovni odlomki: Mt 12,31-32; Mk 3,28-30; Lk 12,10

i. Ali ste ste kdaj zbali, da ste morda govorili zoper Duha (oz. vam je kdo rekel, da to počnete)? Zakaj?

ii. Zakaj bi bilo to vprašanje tako pomembno, ko pogledamo npr. v Mt 12,31-32?

iii. Pogosto se navajajo tudi drugi odlomki v navezavi s to temo kot Heb 6,4-8; 10,26-31; 1. Jn 5,16 in tudi 1. Tes 5,19. Kaj bi moral človek storiti, da mu Bog ne bi mogel odpustiti?

iv. Poglejmo v vse tri zgoraj omenjene evangelijske odlomke in poskušajmo razvozlati kaj je Jezus učil.

2. Kako dušimo (ugašamo) Svetega Duha?

Osnovni odlomek: 1. Tes 5,19

i. Kdaj ste imeli občutek, da z besedami ali dejanji ugašate Duha (oz. so vam rekli, da to počnete)?

ii. Za kakšno priložnost se vidi, da je Pavel pisal ta dotični odlomek 5,12-28?

iii. Poleg ostalih navodil so v v.19-22 nekatere, ki govorijo o isti stvari. V kakšni povezavi so Duh, preroštvo in preizkušanje? Kaj bi potem pomenilo "ne ugašajte Duha"?

3. Kako nas napolnjuje Duh?

Osnovni odlomek: Ef 5,16-21

i. To vprašanje se zdi, da je najbolj aktualno med kristjani danes. Kaj naj bi napolnitev osebe z Duhom, kot si to predstavljamo, pomenila v življenju?

ii. Kako je Duh napolnjeval ljudi v SZ? Opišimo kakšen primer? Kaj pa v evangelijih?

iii. V NZ pismih najdemo en primer uporabe tega izraza, ki je hrati tudi zapoved, v Ef 5,18 (ki je hkrati izrečena pasivno "bodite napolnjeni" za razliko od "ne opijanjajte se"). Pa vendar, kako naj bi to stanje, polnosti Duha izgledalo (Ef 5,16-21)? Kateri dve stvari, ki nas lahko napolnjujeta primerja in kakšne so razlike?

4. Druga vprašanja glede Duha...


Življenje v Duhu

REC kamp ob Kolpi, avgust 2011 - "In prejeli boste dar Svetega Duha"
Drugo predavanje/proučevanje – Peter Novak

Delo Duha v nas

Življenje kristjana v Duhu

"Krščansko življenje je življenje v Duhu. Bilo bi nemogoče biti kristjan, kaj šele živeti in rasti kot kristjan, brez milostnega dela Božjega Duha." (John Stott)[1]

V prvem predavanju smo se prepričali o tem (kot pravilno trdi Stott), da Bog po svojem Duhu daje življenje, večno življenje, ki je utemeljeno v odnosu z Bogom na podlagi Jezusove smrti. Bog nam po Duhu razodeva sporočilo evangelija, nam daje vero in prebiva v nas, kar po meni, daje pečat za dediščino, ki nas čaka 8Ef 1,13-14). Obljuba takšnega delovanja in izlitja Duha se je izpolnila (v luči napovedi z Ezekiela, Joela in Jn 14-16) po Jezusovem vnebohodu, o čemer lahko beremo ne le v v začetku temveč vseskozi Apostolskih del. Duh je bil dan tistim in le tistim, ki jih je Bog milostno prerodil preko besede oznanila, to je, jih je prerodil po Duhu. To prerojenje, katerega lastnost so odpuščeni grehi, večno življenje, življenje v miru z Bogom, ter življeje v vstalosti Gospoda Jezusa (ter našemu vstajenju skupaj z njim), ko nas je Bog po svojem Duhu posvetil (ločil zase kot svoje ljudstvo), takšno prerojenje je bil fenomen, ki se je pojavljal po celem svetu, ne glede na raso ali kulturno ter versko ozadje, povsod kjer je bila pristona vera v Gospoda Jezusa. To razraščanje evangelija do skrajnih mej sveta, kot ga imenujemo, je izpričano prav tako v Apostolskih delih. To je bil čas, ko so se ljudje, napolnjeni z Božjim Duhom, imenovani kristjani, začeli tudi zbirati, da bi izpovedovali in se spodbujali v tem novem življenju.
Takšnim skuponostim in posameznikom pa so potem naslovljena vsa preostala Novozavezna pisma. V tem delu bomo pogledali, kaj ta pisma govorijo o Duhu v skupnosti (cerkvi) in posamezniku?

Poleg tega, bomo o Duhu govorili tudi v luči različnih mnenj o Duhu s katerimi smo obkroženi v zadnjem stoletju inteh je pravzaprav mnogo, saj je t.i. karizmatično gibanje s svojimi raznovrstnimi učenju o Duh kar množično.[2] Naši bratje in sestre v karizmatičnem gibanju so gotovo vneti v veri v Jezusa ter za njegovo oznanjevanje. Večina jih tudi pristaja, vsaj v teoriji, na osnovna Biblijska verovanja, kot so na primer izražena v reformacijskih načelih sola (samo Kristus, samo Biblija, samo vera in samo milost). Kljub temu, pa so prav pogosto učenja o Duhu močno obremenjujoča za vest vernika, ki se sprašuje ali je potemtakem sploh pravi kristjan. Seveda naše počutje ali naša slaba, ki jo povzroča kakšen nauk ni merilo našega pobožnega življenja temveč samo Božja beseda po kateri naj se ravnamo.
Kako naj torej mislimo o polnosti Duha, njegovem vodenju, molitvi in tako naprej?

Ali je napolnjena posoda lahko še bolj napolnjena?

"Povprečen kristjan Bogu ni poslušen in ni napolnjen z Duhom" Bill Bright

Ko govorimo o napolnjenosti kristjana s Svetim Duhom kristjani vse prepogosto govorimo ali mislimo o Duhu kot o tekočini v kozarcu. Vodo v kozarcu merimo z volumnom in govorimo o njegovi (kozarčevi) polnosti (ali praznosti).
Spomnimo se, da je Duh oseba in vez med nami in Očetom ter Sinom. Pri prisotnosti Duha v nas je vprašanje le ali ga imamo ali pa nimamo. In kdor nima Duha, ni njegov (t.j Božji, Kristusov) smo brali v Rim 8,9. Tako Pavel v Rim 8 oriše stanje človeka kot črno/belo. Ali imaš Duha ali ga pa nimaš. Ni nekega vmesnega stanja.
Bill Bright je na drugem mestu sicer napisal prav: "S Svetim Duhom smo napolnjeni po veri....Boga vam ni treba prositi, naj vas napolni s svojim Svetim Duhom."[3] In "gre torej za naslednje: Sveti Duh vas napolnjuje, v vas prebiva, po Svetem Duhu ste krščeni; in vse to se zgodi, ko sprejmete Kristusa."[4]

Zakaj potem govori tudi o povprečnem kristjani, ki ni napolnjen z Duhom zaradi neposlušnosti (citat pod zgornjim naslovom). Ali je napolnjenost z Duhom torej posledica naših del? Bright takole odgovarja: "Biti napolnjen s Svetim Duhom pa ni izkušnja enkrat za vselej."[5] To trdi na podlagi edine vrstice v Novi zavezi, ki pravi, naj se napolnjujejo s Svetim Duhom Efežanom 5,18 in to razume (npr. Bill) kot da to pomeni, da napolnitev spet izgubimo zaradi neposlušnosti. O ponovni napolnjenosti govori kot o spreobrnitvi, kot pri molitvi za sprejem Jezusa, kjer vključuje molitev za dar Duha (ravno prej je pisal da nam ni treba moliti za dar Svetega Duha!). Ta odlomek iz Efežanom bomo skupaj proučevali v delu za proučevanje.

Biti "poln[6] Svetega Duha" je v Svetem pismu pogostejši izraz, vendar se ne razlikuje od običajnega smisla, da ima nekdo Svetega Duha (prim. Apd 13,52). Poseben razlog za uporabo takšnega izraza je v tem, da se pojavlja v kakšnih odločilnih trenutkih in želi poudariti, da ta moč izhaja iz Boga, da je Bog usposobil nekoga za posebno nalogo oziroma preprosto, da imajo Svetega Duha (Lk 1,67; Apd 4,31; 6,5; 13,8-12 glagol je tudi v pretekliku - aorist). Zanimivo je dejstvo, da se izven Apostolskih del ta izraz ne uporablja več.

Torej biti napolnjen ali poln Svetega Duha ne pomeni, da je kristjan lahko napolnjen napol (to je protislovje) oziroma, da pomeni, da si lahko izpraznjen (izgubiš Duha). Ali si napolnjen in poln Svetega Duha ali pa nisi.

Duhovni ali meseni

Kaj naj potem rečemo za tiste kristjane, katerih življenje se ne ujema z Božjim načinom življenja? Ali ni Pavel Korinčanom pisal, da niso dovolj napolnjeni z Duhom, da so meseni kristjani?
Božji način življenja je seveda zelo pomemben. Kajti od tistega trenutka, ko smo postali kristjani, oziroma že od novega rojstva naprej, začenjamo spoznavati kaj je Bogu všeč in kako on želi, da živimo kot njegovi otroci. Značilnost Božjega otroka je, da ima Božjega Duha, sicer ne bi bil njegov otrok (Jn 1,12-13). Od otrok pa se pričakuje, da bodo želeli živeti po volji njihovega Očeta. Vendar kaj se zgodi, ko otroci ne živijo tako? Dejstvo je, da nihče od Božjih otrok, dokler smo na tej zemlji ne živi povsem v skladu z voljo Očeta – poudarek je na povsem. Veliko stvari, ki jih počnemo so volja našega Očeta, začenši z vero v Očeta, Sin in Duha, ki je in mora biti stalnica našega življenja ter spremenjeno življenje v vseh okoliščinah kolikor nas Božja beseda nagovarja in spreminja.

Ob Pavlovem grajanju Korinčanov (kot mesenih ljudi) bi mislili, da so morali biti ekstremno nemoralni in brez Božjega Duha. Pravzaprav so res bili nekateri nemoralni (1. Kor 5,1) in do teh ni tako popustljiv, kajti govori o njihovi izločitvi iz skupnosti (p avendar upa na njihovo rešitev). Vendar odlomek, kjer Pavel Korinčane  naslavlja kot mesene temelji na čisto "spodobnih" grehih, kot sta nevoščljivost in prepir (1. Kor 3,1-9 in 1,10-17). Narava njihove nevoščjivosti in prepira je bila v tem, da so se prepirali kdo je bolj pomemben in bolj duhoven (morda ravno vprašanje kdo je bolj napolnjen z Duhom!), zaradi tega ker pripadaje temu ali onemu učitelju. Pavel jim zada udarec v njihovem prepiranju rekoč, da jim ne more govoriti kot duhovnim temveč kot mesenim. Ali to pomeni, da Pavel misli, da niso duhovni, da nimajo Duha? Ne. Kako jih namreč naslavlja v začetku pisma 1. Kor 1,1-9, kot posvečene, poklicane in svete, kot deležne milosti in spoznanja, kot tiste, ki ne pogrešajo nobenega daru milosti. In kaj piše v 3,16-17 in 6,19-20? Kako bi šlo to skupaj, da bi najprej pisal da nimajo (dovolj) Duha potem pa bi pisal, da so Božji tempelj v katerem prebiva Duh? Res pa, da jim piše tudi v 1,9, da jih bo Bog utrdil do prihoda Jezusa (t.j. da bodo tudi živeli kot je prav) kot Bog to tudi že dela in sicer tudi preko Pavlovih besed.  Zato jim tudi naroča, naj z grehom (t.j. grešnikom) tudi resno opravijo – disciplinirajo in naj ga ne tolerirajo (1. Kor 5,1-13). Življenje, ki Bogu ni všeč moramo jemati resno. Najprej jemati resno pri sebi in potem pri drugih. Vendar je reči bratu ali sestri, da nima (dovolj) Duha dosti hujša stvar kot ga posvariti ali disciplnirati zaradi določenega greha (prim. 1. Kor 5,3-5. 13).

Se dati voditi Duhu ali mesu

Ali naj potem za tiste, ki ne živijo po Božje raje rečemo, da se ne dajo voditi Duhu?
Kako se sploh damo voditi Duhu?
Ta izraz, kolikor poznam se v NZ uporablja samo v dveh odlomkih. Rimljanom 8,1-17 (v.14) ter Galačanom 5,1-25 (v.18). Oba odlomka bomo proučevali kasneje (ali vsaj enega, kajti oba sta zelo podobna in odgovarjata na podobne pomisleke).

Kristjani naj se pravzaprav ves čas dajemo voditi Duhu če razmišljamo o in se zaupamo besedi Boga. Po eni strani je izraz "dati se voditi Duhu" malo čuden, saj namiguje, da Duh ni suveren in potrebuje naše dovoljenje za delovanje. Duh je namreč deloval v odnosu do nas, da smo sploh vzverovali v Jezusa. Ko poslušamo Božjo besedo je Duh tisti, ki nam jo da razumeti ter naravnati življenje po njej. Ko smo vzverovali v Jezusa smo se že dali voditi Duhu, ne da bi se zavedali, da smo vodeni od Duha! Torej, res se damo voditi Duhu, ko se ozovemo na besedi po Delovanju Duha. Po drugi strani pa pravimo, da se ljudje upirajo Duhu, to pomeni, da ne sprejemajo Božje besede o Sinu, torej se ne dajo voditi Duhu. 

V današnjem širšem krščanskem/karizmatičnem kontekstu uporabe teh izrazov (ko se izraz "dati se voditi Duhu" razume kot da se povprečen kristjan ne da voditi Duhu, ker se po njem ne dogajajo čudežne stvari[7]) bi laho rekli kristjanom kvečjemu "dajte se voditi Duhu še naprej".

Govoriti o Duhu in moliti k Duhu

Če Duh vodi z Besedo, torej govori o in kaže na Jezusa, ali potemntakem ne delamo krivico Duhu, če ne govorimo o njem ali ne vključimo Duha v svoje molitve? Ali ne omenjamo preveč Jezusa in Očeta, kaj pa Duha? Zakaj ne bi molili tudi k Duhu? Ali pa bi morda lahko molili enkrat k Očetu enkrat k Sinu in enkrat k Duhu glede na okoliščine?

Ali je to zelo pomembno vprašanje? Odvisno od tega kako razmemo odnose v Trojici.  Ali bi morali moliti k Duhu je bolj pomembno vprašanje kot ali kristjani molijo k Duhu. Praksa molitev k Duhu že obstaja. Tako vzhodne kot zahodne cerkve in še posebej karizmatične cerkve (vendar tudi druge) opravljajo v svoji napisani ali nenapisani tradiciji molitve k Duhu.
Kako nas uči Božja beseda, h komu naj molimo, zakaj lahko molimo in kaj naj molimo?

Kar smo si do sedaj pogledali o Duhu, predvsem se spomnimo Janezovega evangelija, smo videli, da je Božji Duh tam kjer sta Oče in Sin. Kdor ne sprejema Sina ne sprejema Očeta in kdor ne sprejema pričevanja Duha ne sprejema Sina. O Bogu naj bi torej govorili tako, kot Bog govori sam o sebi. V Novi zavezi sta, če le na pamet pomislimo, veliko bolj pogosto omenjena Bog Oče in Sin, kot pa Duh. Zakaj tako in ali Duhu delajo krivico?

Seveda ni dvoma, da so vse tri osebe Bog in so en Bog in iste bitnosti (kar pomeni izraz, da jih častimo), pa vendar te osebe, kot pravi Atanazijska veroizpoved ne mešamo med seboj. Če bi rekli, da je vseeno h komu molimo, saj so vse tri osebe Bog (kar je res) bi pomenilo, da ne razpoznavamo reda odnosov v sami Trojici kot se ta razodevajo. (Moramo še enkrat premisliti kako razumemo Trojico – primer modalizma ali triteizma).[8]

Sveto pismo nam sicer ne prepoveduje moliti k Sinu ali Duhu vendar hrati tega tudi ne vidimo kot vzorec (nekaj molitev sicer je namenjeno tudi Jezusu. Npr. Štefan je govoril Kristusu Apd 8,59-60; Apostoli v Apd 1,24? 1. Kor 16,22 morda[9]). Nekateri navajajo Jn 14,14 kot primer tega, da Jezus naroča učencem naj molijo k njemu.  Jezus pa pravzaprav ne pravi naj prosimo njega, temveč Očeta v njegovem imenu. Kako čudno bi zvenelo, če bi prosili Jezusa v Jezusovem imenu (kot se pogosto dogaja v molitvah kristjanov tudi danes). Nekaj primerov torej sicer res najdemo v Svetem pismi, ko so kristjani molili k Sinu, kaj pa k Duhu?

O molitvi in osebi h kateri je molitev usmerjena je učil Jezus. Sam Sin moli k Očetu in nas nagovarja, naj delamo enako (Mt 6,9). Hrati Jezus pravi, da k Očetu ne moremo priti mimo njega (Jn 14,6). To pomeni, da le preko Jezusa pridemo do Očeta (tudi v molitvi). In ko je po Jezusovi smrti in vstajenju Bog poslal Duha, nas je Duh po veri vcepil v Kristusa in tako smo prišli do Očeta po Kristusu v Duhu.
Zaradi tega so tudi vse molitve v Novi zavezi (poglejmo začetke pisem[10]) naslovljene na Boga Očeta. Da sploh lahko molimo je to mogoče zaradi Jezusovih zaslug katere Duh vcepi - jih naredi efektivne v nas. Jezus je postal srednik med nami in Bogom. Po svoji smrti nas je očistil in po Duhu posvetil, da se lahko brez madeža pojavimo pred Bogom. Zaradi tega pravzuaprav molimo v Duhu ne k Duhu (Jud 1,20; Ef 6,18) in tako Pavel pravi, da prihajamo k Bogu Očetu po Jezusu v Duhu (Ef 2,18). Če v molitvah ne naslavljamo Jezusa ali Duha ne pomeni, da ju ignoriramo ali odvzemamo od njune časti. V Duhu torej molimo, ko priznavamo Boga za svojega Očeta po zaslugi Jezusa in s tem počastimo (oslavimo) vse tri osebe Trojice.

Proučevanja svetopisemskih odlomkov

Rim 8,1-18
Pavel je od 6-7 poglavja pisal, da smo verniki umrli skupaj s Kristusom in po njegovem vstajenju živimo skupaj z njim (6,7-8). Naš gospodar ni več greh, ki nas je vodil v smrt, temveč Bog, ki nas posvečuje, kar vodi v večno življenje (6,18-22). Nad nami sedaj prav tako ne gospoduje Starozavezna postava (nismo pod obsodbo) temveč služimo Bogu v Duhu (7,6). Ker pa še živimo v starem telesu (t.j. tudi s staro naravo) se v nas odvija boj. Zaradi Duha vemo kako bi morali živeti, pa zaradi stare narave ne živimo vedno tako (7,14-24). Kaj nam je storiti? Kaj bo Bog storil z nami?
Pavel odgovovarja na to vprašnje v 7,25-8,39.

V 7,25 Pavel sklene misel svoje razdvojenosti z besedami: "Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha." Kaj bi pomenilo, da služimo Božji postavi? In kaj je tu "meso"?

1. Kaj bi utegnil narediti povprečen človek v odnosu do Boga (kakršnegakoli boga), ki ima slabo vest zaradi svojim moralnih primankljajov? Kaj ljudje ponavadi počnejo v Sloveniji v takšnih primerih?

2. Kakšno rešitev pa je dal Bog (8,1-4)?

3. Kdo je tukaj mesen in kdo duhoven ter kakšne so posledice (v.5-11)?

4. Kakšne so posledice življenja v Duhu (v.12-17)? Kaj pomeni se "dati voditi Duhu"?


Gal 5,1-25
Pismo Galačanom je zelo znano po veliki nevarnosti za ohranitev evangelija. Spraševali so se, ali je vera v Kristusa res dovolj, da nas Bog opraviči, to je odpusti grehe in sprejme v svoje kraljestvo ali pa se moramo podrediti tudi določenim zapovedim (npr. SZ zapovedim in znakom judovstva), da prejmemo te blagoslove.

Zato Pavel v 5,1-15 ponovno govori o odnosu do postave, kot je že mnogokrat prej.
V navezi z Duhom je pisal že v 3,1-6. Kaj pravi glede Duha?

1. V čem je odlomek v Gal 5,16-18 podoben temu, kar smo brali v Rim 8?

2. Kaj naj bi torej Galačanom, v njihovih pomislekih, pomenilo, naj se dajo voditi Duhu (5,18)?

3. O kakšnih nasprotjih govori v v.19-23? V čem je razlika med njimi?

4. Kakšne posledice torej pripisuje kristjanom (v.26) in zakaj (v.24-25)?

Pavel tako ne pravi, morate imeti več Duha ali biti bolj napolnjeni z Duhom, temveč, ker imate Duha in ste napolnjeni z njim tudi živite tako, kot nas nagovarja Duh (torej bodi/živi to kar si).



[1]               Stott, Baptism and Fullness, 19.
[2]              Kot smo dejali, zaradi karizmatičnega gibanja, ki je najverjetneje najbolj množična oblika krščanstva v protestantski denominaciji. Allan Anderson ali Henri Gooren ocenjuje, da je ¼ vseh kristjanov na svetu binkoštne/karizmatične opredelitve. Vir: http://www.arsdisputandi.org/publish/articles/000173/article.pdf
[3]              Bright, Kako biti napolnjen, 36.
[4]              Bright, 41.
[5]              Bright, 41?
[6]              Gr. pleres poln, popoln, dovršen ali dorasel.
[7]              Bill Bright, Kako biti napolnjen s Svetim Duhom, 6-7,  govori o pomenu vodenja in okrepitve s Svetim Duhom kot biti napolnjen z njim, kar pomeni biti osvobojen bolezni, posvetnosti in mesenosti – skratka popoplno brezgrešno življenje, biti učinkovita Jezusova priča (ne da le oznanjaš temveč da se ljudje tudu spreobračajo) str.9 ter ostali obilni sadovi Duha, kot so izganjanje demonov ter ostali čudeži ki jih je delal Jezus str.12-14.
[8]              Neverjetno koliko člankov sem prebral, ki pravilno iz Svetopisemskih odlomkov pokažejo, naj molimo k Očetu po Jezusu potem pa pravijo naj prosimo Duha da nam odkrije naše grehe, da jih priznavamo Bogu!
[9]              Prevod se lahko glasi tudi "Gospod prihaja."
[10]         Rim 1,8; 1. Kor 1,4; 2. Kor 1,1-3; Ef 1,3; Ef 3,14-21 (trojica); 2. Kor 13,13 trojica v pozdravu kristjanom in tako naprej v vsaki pozdravni molitvi.

Priloge krščanske veroizpovedi

Pregled nekaterih pomembnih veroizpovedi glede omembe Svetega Duha
(to so tudi veroizpovedi, ki so del REC statuta)



Apostolska veroizpoved (1.-2. st)

Verujem v Boga Očeta, vladarja vsega,
stvarnika nebes in zemlje.

In v Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, našega Gospoda;
ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen od device Marije;
trpel pod Poncijem Pilatom, bil križan, umrl in bil v grob položen;
šel v najspodnejše [kraje], tretji dan od mrtvih vstal;
povzpel se je v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;
od koder bo prišel sodit žive in mrtve.

Verujem v Svetega Duha;
v sveto vesoljno Cerkev, v občestvo svetih;
v odpuščenje grehov;
v vstajenje mesa in večno življenje. Amen.

Nicejska veroizpoved l.325
(rdeče dodano l.381 na koncilu v Konstantinoplu; modro dodano kasneje na zahodu l.589 na tretjem koncilu v Toledu)

Verujemo v enega Boga, Očeta, vladarja vsega,
stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.

In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega;
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga;
rojen, ne ustvarjen, iste bitnosti z Očetom, in po njem je nastalo vse;
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega odrešenja prišel iz nebes
in se je utelesil od Svetega Duha in device Marije in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom, trpel je in bil v grob položen.
In tretji dan je vstal od mrtvih, kakor je v Pismih.
In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja;
ki izhaja iz Očeta [in Sina];
ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;
ki je govoril po prerokih.
In v eno, sveto, vesoljno[1] in apostolsko Cerkev.
Priznavamo en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujemo vstajenje mrtvih in življenje prihodnjega veka.
Amen.


Atanazijska veroizpoved 6.st.
Kdor hoče biti rešen, se mora predvsem držati vesoljne vere;
kdorkoli je ne ohrani celovite in neoskrunjene, bo nedvomno za vedno pogubljen.
Vesoljna vera pa je ta: da častimo enega Boga v trojici in trojico v enosti;
niti ne mešamo oseb niti ne ločujemo bitnosti.
Kajti druga je oseba Očeta, druga Sina in druga Svetega Duha;
toda ena je božanskost Očeta in Sina in Svetega Duha, enaka slava, sovečno veličastvo.
Kakršen je Oče, takšen je Sin in takšen je Sveti Duh:
Oče neustvarjen, Sin neustvarjen, Sveti Duh neustvarjen;
Oče neskončen, Sin neskončen, Sveti Duh neskončen;
Oče večen, Sin večen, Sveti Duh večen:
in vendar niso trije večni, ampak en večen,
kakor niso trije neustvarjeni niti trije neskončni, ampak en neustvarjen in en neskončen.
Prav tako je vsemogočen Oče, vsemogočen Sin in vsemogočen Sveti Duh:
in vendar niso trije vsemogočni, ampak en vsemogočen;
tako je Oče Bog, Sin Bog in Sveti Duh Bog:
in vendar niso trije bogovi, ampak en Bog;
tako je Oče Gospod, Sin Gospod in Sveti Duh Gospod:
in vendar niso trije Gospodje, ampak en Gospod.
Kajti kakor nas krščanska resnica sili k pripoznavanju, da je vsaka oseba sama po sebi Bog in Gospod,
tako nam tudi vesoljna vera prepoveduje govoriti, da so trije bogovi ali trije Gospodje.
Oče ni od nikogar narejen, ne ustvarjen, ne rojen.
Sin je samo od Očeta, ne narejen, ne ustvarjen, temveč rojen.
Sveti Duh je od Očeta in Sina, ne narejen, ne ustvarjen, ne rojen, temveč izhaja od njiju.
Sveti Duh je od Očeta in Sina, ne narejen, ne ustvarjen, ne rojen, temveč izhaja od njiju.
Tako je torej en Oče in niso trije Očetje; en Sin in ne trije Sinovi; en Sveti Duh in ne trije Sveti Duhovi.
In v tej trojici ni nihče prej ali po drugem, nihče ni večji ali manjši kot drugi;
marveč so vse tri osebe med seboj sovečne in enake,
tako naj se, kot je že zgoraj povedano, v vsem časti enost v trojici in trojica v enosti.
Kdor torej hoče biti rešen, naj tako misli o trojici.

Toda za odrešenje je potrebno zvesto verovati tudi v umesenjenje[2] našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Prava vera pa je ta: da verujemo in izpovedujemo, da je naš Gospod Jezus Kristus Božji Sin, tako Bog kot clovek:
Bog iste bitnosti kakor Oče, rojen pred svetovi; in človek iste bitnosti kakor mati, rojen v svetu;
tako popoln Bog kot popoln človek, obstoječ tako iz razumne duše kot človeškega mesa[3];
enak Očetu po božanskosti, manjši od Očeta po človeškosti.
In čeprav je Bog in človek, nista dva, temveč en Kristus;
en, ne s spremenitvijo božanskosti v meso, temveč z vzetjem človeškosti v Boga;
povsem en, ne s pomešanostjo bitnosti, temveč z enostjo osebe.
Zakaj kakor je razumna duša in telo en človek, tako je Bog in človek en Kristus.
Trpel je za naše odrešenje, šel do pekla, tretji dan vstal od mrtvih;
povzpel se je v nebesa in sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;
od koder bo prišel sodit žive in mrtve.
Ob njegovem prihodu bodo vsi ljudje vstali s svojimi telesi
in dali obračun vsakdo o svojih dejanjih.
In tisti, ki so delali dobro, bodo šli v večno življenje, tisti pa, ki so delali zlo, v večni ogenj.
To je vesoljna vera. Nihče, kdor je ne bo zvesto in trdno veroval, ne bo mogel biti rešen.


[1] gr. kaqoliko,j (katolikos). Tudi v ‘Apostolski veroizpovedi’ in v veroizpovedi ‘po Atanaziju’ (lat. catholicus).
[2] tj. utelešenje, učlovečenje.
[3] tj. telesa.

Oseba, narava in delo Duha

REC kamp ob Kolpi, avgust 2011 - "In prejeli boste dar Svetega Duha"
Prvo predavanje/proučevanje – Peter Novak

Oseba, narava in delo Duha

"Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici" Jn 4,24

Jezus je izrekel te besede Samarijanki, ko sta se ob vodnjaku pogovarjali o pravih častilcih Boga. Kdo od njiju, Jud (Jezus) ali Samarijan (žena) pravilno časti Boga, je bilo vprašanje njune debate. Častiti, to je poznati Boga in biti od njega spoznan ni mogoče brez delovanja Božjega Duha, ki pričuje resnico in o resnici, to je Jezusu.

O Duhu razmišljamo in govorimo v kontekstu Trojice

V teh dveh predavanjih in proučevanjih se nameravamo osredotočiti na Božjega Duha, njegovo naravo in delo. Vendar o Duhu ne moremo govoriti ločeno od Očeta in Sina. Kar res vemo o Bogu, nam je razodel Sin po Duhu (njegovi besedi). In v kolikor spremljamo to razodetje Boga opazimo, da je Bog eden v treh osebah, kot so to izpričale že starodavne veroizpovedi (si jih bomo ogledali kasneje). Bog se v Svetem pismu torej razodeva kot troedini Bog. Bog katerega častimo je Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh. Oče je oče Sina, Sin je sin Očeta in Duh je Duh Očeta in Sina. Eden Bog, tri osebe v urejenem medsebojnem odnosu. Nikakor ne moremo torej govoriti o Duhu, razumeti njegovo naravo, delo in delovanje izven Trojice, prav zaradi zgoraj omenjenih odnosov v Trojici.

Dramatično stoletje o Duhu

Prav posebej na Duha se kristjani bolj osredotočajo od začetka 20. stoletja z nastopom binkoštnega gibanja.[1] Med kristjani so se bolj obširno začela pojavljati vprašanja: Ali si krščen v Svetem Duhu (to pomeni, ali govoriš/moliš v nenavadnih jezikih)? Ali Duh deluje z močjo v osebnem in cerkvenem življenju preko čudežev? Ali moramo kristjani res bolj poudarjati Duha, kot to običajno počnemo? Bi morali več govoriti o njegovih darovih, sadovih, delovanju v meni osebno, bi ga morali vedno omenjati, skupaj z Očetom in Sinom in navsezdanje, ali bi morali k Duhu tudi moliti?[2]
Zadnjih sto let se o Duhu res veliko govori in piše in to je čisto prav, vendar veliko govorjenja ne pomeni tudi veliko resnice. Pravzaprav sedaj po treh valih[3] karizmatičnega gibanja morda vlada večja zmeda glede osebe, narave in vloge Duha kot kdajkoli. Kristjani sprašujejo druge kristjane in s tem sejejo dvom v njihovo resnično vero v Gospoda Jezusa in gotovost odrešenja: Ali si krščen v Svetem Duhu? Ali si dovolj napolnjen s Svetim Duhom? Ali vsakodnevno hodiš v Duhu? Ali Duh deluje v tvojem življenju? Ali si duhoven ali mesen kristjan? Na primer Bill Bright piše: "Povprečen kristjan Bogu ni poslušen in ni napolnjen z Duhom."[4] Ali sem torej lahko kristjan, pa vendar nimam Duha? Kaj to pomeni za moje grehe in odnos z Bogom? S takšnimi izjavami, kot jih predstavlja Bright se bomo soočili v drugem predavanju. Prav gotovo to niso mnenja, ki jih lahko prezremo kot neškodljiva za vest kristjana. Seveda, če nas Sveto pismo v to prepriča, se mu moramo podretiti. Videli pa bomo, da Sveto pismo opisuje naravo in delo Duha drugače. Nujno je, kot smo dejali, da za razumevanje Duha in njegovega delovanja torej pogledamo v odnose v Trojici z biblijskega in teološkega stališča.

Če je govor o Duhu zelo izdelan in raznolik v zadnjih sto letih, kaj se je potem dogajalo prejšnjih 1900 let? Tako v zgodnji cerkvi kot v času reformacije so o Duhu govorili resno, pa čeprav manj kot danes. Reformatorji so Duhu, namesto cerkvi in njenim zakramentom pripisovali instrumentalnost Jezusovih zaslug za vernika. V Kristusa in Očeta nas veže Duh in ne uradna cerkev in njeni obredi, so učili. Poglejmo si to z besedami Kalvina: "Dokler smo brez Kristusa in ločeni od njega, nam vse, kar je pretrpel in storil za odrešitev človeštva, prav nič ne koristi. Da bi posredoval blagoslove, ki jih je prejel od Očeta, mora postati naš in prebivati v nas....bistvo vsega je, da je Sveti Duh vez s katero nas Kristus efektivno priveže nase."[5]

To je precej pomemben zapis o Svetem Duhu in zaradi tega Kalvina imenujejo teologa Duha, čeprav ni napisal posebnih knjig o Duhu (tudi v znamenitem delu Institutes of The Christian Religion je "namenil" Duhu "le" eno poglavje). Malo, gledno z današnjega fokusa, so o Duhu rekli tudi zgodnji kristjani.

Pregled veroizpovedi od 2.-6.st.
Če pogledamo pomembne krščanske veroizpovedi (Apostolska, Nicejska, Atanazijska v prilogi), vidimo, da so v najbolj znani in eni od prvih veroizpovedi, o Duhu zapisali le "in verujemo v Svetega Duha." Zdi se, kot da bi le pripoznali, da je tudi on tam; kasneje v primeru Atanazijske veroizovedi pa vidimo že bolj izoblikovano stališče tudi o naravi in vlogi Duha. To sicer ne pomeni, i) da je nauk od Duhu zelo pozen, ii) da so bili kristjani nezainteresirani za Duha, temveč, da je v prvih stoletjih, kot je znano iz zgodovine, bilo najbolj na udaru vprašanje narave Jezusa (in veroizpovedi to odražajo).
Pa vendar je tudi v teh veroizpovedih bilo precej nesoglasja med kristjani na vzhodu in zahodu. Če poenostavimo (zelo poenostavimo), sta se vzhodna in zahodna cerkev razšli – razhajali ravno zaradi vprašanja o Svetem Duhu in sicer vprašanja od koga izhaja Duh. Vzhodne cerkve so trdile, da Duh izhaja samo iz Očeta, medtem ko je zahodna cerkev kasneje dodala izraz filioque (in iz Sina) v Nicejsko-Carigrajsko veroizpoved, kar je vzhod ostro zavračal.

Pomanjkanja omembe Duha v zgodnjih krščanskih veroizpovedih torej ne pomenijo nezanimanje za Duha. V prvih stoletjih krščanstva je bila najbolj na udaru narava Jezusa (Arianizem in drugo), kar te veroizpovedi tudi odsevajo. Takoj za tem ali s tem pa s eje odvijala tudi diskusija razumevanje Boga kot troedinega in Atanazijska veroizpove dje nekakš nalogična posledica in stališče glede tega vprašanja.
Poglejmo dve pomembni hereziji tistega časa, ki vplivata tudi na razumevanje Duha.

Herezije o Trojici

a. Modalizem
Okrog leta 200 je Noetus učil, da se je Oče sam učlovečil, se rodil, trpel in umrl. Lokalni shod je obsodil njegovo učenje, zato je prebežal v Rim kjer je našel nove privržence.  Praxeas in Sabelius sta razvila njegove ideje še malo dlje. Učila sta, da je en Bog, ki se je razodel v treh manifestacijah – en Bog, ki ima tri imena, pač glede na to, kaj on dela. V stvarjenju na primer, se Bog razodeva kot Oče, v odrešenju kot Sin in v posvečenju vernikov kot Duh.[6] Takšni modalizem se imenuje tudi kronološki modalizem (ker razlaga razodetje in delovanje Boga glede na zgodovinski čas). Poleg tega je znan tudi funkcionalni modalizem – to je pripisovanje posameznega delovanja izključno eni osebi Trojice Npr. Oče je stvarnik, Sin je odrešenik in Duh je posvečevalec.
To učenje se je razvilo iz želje, da bi ohranili idejo monoteizma (pred triteizmom) ter da bi ohranili enotnost (enost) Boga. 

Primer tega (ali vsaj podoben primer) v današnjem času, je ideja, da smo po Jezusovem vnebohodu v "času Duha" kar nakazuje, da sta Oče in Sin nekako odsotna.
b. Triteizem
Ideja o triteizem (troboštvo) najverjetneje ni vzniknila direktno, temveč posredno, preko idej o Trojici. V pisanju Kapadocijskih očetov naj bi si Trojico predstavljali kot tri enaka, neodvisna in suverena bitja, od katerih je vsaka božanska. Kot bi govorili o treh ljudeh in treh osebah, ki si delijo enako človeško naravo. Takšne ilustracije seveda vodijo nikamor drugam kot k ideji o treh bogovih.[7]

Današnji primeri: Če ali ko kristjani govorimo o delovanju Duha ali Sina ali Očeta brez navezave in povezave drug z drugim, to je, da Sina in še posebej Duha obravnavamo, razumemo in nagovarjamo samostojno. To bomo v drugem predavanju še posebej videli na primeru molitve.

Atanazijska veroizpoved nam naposled poda zelo dober, kratek in jedrnat opis razumevanja Trojice, narave posameznih oseb, odnosov in vlog v Trojici. Kako ustrezen je ta opis se bomo lahko prepričali kasneje, ko si bomo ogledovali Svetopisemske odlomke.

Sodobni izziv Roberta Jensona: Kako je ime krščanskemu Bogu?[8]

Osebni Bog

Ker se Bog razodeva kot troedini Bog z odnosi znotraj samega sebe, kristjani oznanjamo Boga kot osebnega Boga. Kaj to pomeni?
Oseba je tisti, ki ima razum, čustva in voljo, pravi ena definicija.  Angleška beseda "person" izhaja it latinske "persona" ki ima svoje temelje v gledališču oziroma "maski".  Persona je bil lik v igri, kateri je običajno nosil masko. V krščanstvu je bil Tertulijan prvi, ki je uporabljal podobno definicijo. Zanj je bila oseba tisti, ki "govori in igra". Boethius je kasneje v 5.st definiral osebo kot "posamezna substanca z racionalno naravo" (McGrath, Christian theology, 269). Ideja osebe nosi s seboj družbene odnose, nekdo ki "igra" vlogo v družbeni igri. Bog je osebni Bog (ne osebni v smislu, da je moj – kot na primer pravimo: Ta stvar je osebna).
Osebni Bog pomeni, da govorimo o Bogu s katerim imamo lahko odnos, oziroma o Bogu, ki ima v prvi vrsti odnos s samim seboj. Neosebni Bog po drugi strani opisuje Boga, ki ni v odnosu s samim seboj (npr. Bog kot enost – Alah) ali v odnosu z nami (npr. Bog kot ideja, materija, energija).

To pomeni, da je tudi Sveti Duh (tretja) oseba v Trojici – čeprav se nam mnogokrat zdi (in ga morda najpogosteje doživljamo) kot energijo ali moč, ki premika duhovne stvari v nas in svetu (morda zato, ker si Očeta in predvsem Sina, ki se je učlovečil, lažje predstavljamo kot osebi).

Kratek pregled delovanja Duha

Kjer je Duh, tam je življenje

Hebrejska beseda ruah, ki se prevaja kot Duh (ali duh) pomeni, odvisno od sobesedila, veter, dah/dih, duh (človeški) in Duh (Božji).

Najzgodnješe omemba te besede je pravzaprav že pri samem pri stvarjenju sveta in človeka: 1. Mz 1,2. In seveda že takoj imamo težavo ali naj vrstico prevedemo kot "in Duh Božji je vel nad vodami" ali "in Božji veter (dih, vihar) je vel nad vodami."
Pa vendar je več kot očitno, da je samo stvarjenje, kot je opisano v prvih poglavjih Svetega pisma tesno povezano z Božjim Duhom. Najprej pri stvarjenju z besedo, ki daje življenje. Pri Božjem govorjenju je prisoten dah (ruah), ki ustvarja in daje življenje. Razlika med mrtvim in živim človekom je glede na 1 Mz 2,7 "dih življenja".  Bog torej z besedo ustvarja svet in daje življenje. Bog s svojim Duhom ustvarja svet in daje življenje.

Kasneje v Svetem pismu je Božji (Gospodov) Duh, ki se daje človeku, najpogosteje, če ne celo izključno, dan posamezniku, da opravlja Božje delo, predvsem kot narodni voditelji in glasniki v imenu Boga. To vidimo že pri Mojzesu (4. Mz 11,17 in Bileam 4. Mz 24,2), še bolj pogosto in pravzaprav kot stalnica to postane od časa Sodnikov naprej (Sod 3,10; 6,34; 1. Sam 10,6). Ko v Izraelu nastopijo kralji, so ti prav tako maziljeni z Duhom, vendar ponavadi nimajo več preroške funkcije (čas Savla je bil tranzicijski čas – Samuel je bil oprerok ter postavitel kraljev in hkrati je bil tudi Savel prerok). Duh je za vlogo prerokov običajno navdihnil druge kot kralja in v biblični zgodovini je nastopil čas prerokov (po delitvi Izraelovega kraljestva).  Ravno zaradi specifičnega delovanja Božjega Duha, ki je navdajal ljudi za vodenje z Božjo besedo delimo knjige SZ v t.i. zgodnje preroke (knjige Jozue, Sodniki, 1. in 2. Sam ter 1. in 2. Kraljev)  ter pozne preoke (Izaija, Jeremija, Ezekiel in ostali "mali" preroki).
Vendar je v vsem tem vloga Duha v osnovi ostajala nespremenjena in sicer, da prinaša spoznanje Boga in s tem življenje. Preroki so govorili besede Boga le zaradi delovanja Božjega Duha v njih in te besede so prinašale življenje.

Preberemo lahko en primer, ki je seveda tudi zelo pomemben za Novozavezno razumevanje delovanja Božjega Duha: Ezekiel 37,1-13.

GOSPODOVA roka je bila nad menoj. GOSPOD me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile. Rekel mi je: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Rekel sem: »Gospod BOG, ti veš!« Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: »Suhe kosti, poslušajte GOSPODOVO besedo! Tako govori Gospod BOG tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz GOSPOD
Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Gospod BOG: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« 10 Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska.
11 Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: ›Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.‹ 12 Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. 13 Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. 14 Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, GOSPOD, govoril in storil, govori GOSPOD

VPRAŠANJE: Kakšnemu dejanju v Biblijski zgodovini je to podobno (enako)? Kaj opazimo v odlomku glede povezave med: preokovanjem (izrekanjem Božjih besed), Duhom in življenjem?
Pogledamo lahko tudi Ezek 11,19-21; 36,22-29 kjer govori o novem srcu, novem Duhu, nova služba za Gospoda; 37,24... o služabniku Davidu (maziljenemu z Duhom seveda), ki je Bogu poslušen in jih bo pasel.

Te slike v Ezekielu se nanašajo na veliko Božje delo, ki ga bo storil v notranjosti ljudi in ne na njihovi zunanjosti (to je, jim dal deželo in blagostanje kot se je to dogajalo do sedaj – to jim ni pomagalo služiti Bogu). V tem smislu je napisan tudi Joel 3, ki se izpolni, kot ga citira Peter, v Apd 2 in se nanaša na spoznanje Gospoda Jezusa. V Apd to pomeni spoznanje Božjega dela v Sinu Jezusu in življenje, ki ga on prinaša. Izlitje Duha na Apostole, ter kasneje na vse, ki so sprejeli besedo o Jezusu je pomenilo prenovitev notranjosti verujočih, njihovega srca in zapečatenja ter združitve z Jezusovimi zaslugami.
Obljuba Duha v Joelu in izpolnitev na binkoštni dan govori o neizmerno večjem dejanju Boga, kot so do tedaj to izkusili. Ne v smislu, da Duha prej ni bilo ali ni deloval, temveč od takrat naprej Duh ni bil in ne bo le nad nekaterimi, temveč nad in v vseh, ki priznavajo Božjega Mesija Jezusa. Koliko večji je ta dar Duha vidimo tudi po tem, da so ga prejeli celo nejudje (Petrov govor pri Korneliju Apd 10). Ta neizmerni dar Duha pa se je spustil šele po dokončanem delu Jezusa in nič prej, potem ko je Jezus odšel, da bi spet prišel k apostolom (s tem, da pošlje Duha), čeprav, ponovno poudarjam, je Duh seveda deloval že prej (Jn 14,15-20; 16,7).  

Duh je bil nad njim

To pristonost in delovanje Duha seveda vidimo v Evangelijih. Duh je napolnjeval Janeza krščevalec že v materinem telesu (Lk 1,15). Angel je Mariji oznanil: "Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno imenovalo Božji Sin" (Lk 1,35). Janez je oznanjal prihod Mesije, ki bo ljudi krstil v Svetem Duhu in ognju (Lk 3,16). Janez sam je prepoznal Jezusa kot Mesija po pričevanju Duha, ko se je ta spustil na Jezusa po krstu v vodi (Jn 3,33-34). Tako tudi za Jezusa pričuje Luka, da je bil poln Svetega Duha (Lk 4,1).

VPRAŠANJE: Ali ni to nenavadno, da je odnos med Duhom in Jezusom, Božjim Sinom opisano na takšen način? Kaj to pomeni, da je bil poln Svetega Duha?

Janezovo pričevanje o Jezusu, ki bo krstil v Svetem Duhu, seveda vzbuja veliko pričakovanje in nas spominja na besede prej omenjenih prerokov Ezekiela in Joela. Prisotnost Duha nad in skozi Jezusa pričuje o tem, da je bil Božji Maziljenec (kot SZ kralji, preroki in duhovniki), poslan in potrjen od Boga kot edinorojeni Sin. To ne pomeni, da je prejel Duha šele pri krstu ali v začetku njegovega dela in tako postal Sin (herezija adoptionism – posvojiteljstvo). Gre bolj za pričevanje tistim, ki so ga videli in slišali. Jezusovo krščevanje z Duhom naznanjuje izpolnitev Ezekielovih in Joelovih obljub, pomeni nastopitev nove Božje zaobljube, ali kot ji običajno rečemo nove zaveze.

Krst v Duhu

Nastopitev te nove zaveze, izpolnitev obljube izlitja Duha "na vse meso", kot pravi Joel, pričakamo v prvih poglavjih Apostolskih del.[9] Kot je rekel Jezus, "kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem vam ga bom poslal" (Jn 16,7) se je to izpolnilo potem, ko je dal svoje življenje v odrešenje mnogih in ko ga je Oče obudil od mrtvih. Skratka takrat, ko je Bog Sina postavil za spravo med seboj in človeštvom.

Izlitje Duha na binkoštni dan je drastično spremenilo dojemanje Boga in življenje z Bogom. Kot je zapisal John Stott: "Krščansko življenje je življenje v Duhu. Bilo bi nemogoče biti kristjan, kaj šele živeti in rasti kot kristjan, brez milostnega dela Božjega Duha."[10]

To pomeni, da je že sama vera v Gospoda Jezusa delo Božjega Duha v njem, kot pravi Pavel: "nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu" (1. Kor 12,3). Kajti kjer je spoznanje Boga, tam je delo Duha. Tam kjer je vera, tam je Duh. Tam kjer je Duh pa je tudi življenje. Duh torej vse Jezusove zasluge veže na vernika; lahko bi rekli, da nas vanje potopi (krsti).
Kot smo omenili že prej, pa se med kristjani razumevanje "krsta v Duhu" zelo razlikuje. Vsa vprašanja, ki jih takšn ain drugačna razumevanja spožajo, kot na primer: Kako Duh deluje v nas, kako vemo, da nas vodi in tako naprej , bomo obravnavali v drugem predavanju. Kajti še prej se spomnimo kaj pomembnega je Jezus rekel o Duhu in medsebojnih odnosih Očeta, Sina, Duha in vernikov.

Jezus o Duhu, Očetu in sebi

Jezus je o Duhu, njegovi naravi, vlogi in delovanju učil svoje učence v (pred)večeru njegove aretacije in smrti v Janezovem evangeliju 14-16.

Še prej evangelist Janez veliko omenja Duha v svojem evangeliju. V oznanjevanju Janeza krščevalca Jn 1; pri rojstvu od zgoraj Jn 3; govor o živi vodi Jn 4 in 7; Jezusova beseda je Duh Jn 6; in seveda Duh kot "odvetnik"[11] Jn 14-16.
Jezus v tem poslednjem in znanem odlomku govori o Duhu zelo očitno in odkrito v odnosu znotraj Trojice. V tem odlomku nam je, mislim, odgovorjeno na veliko vprašanj o Duhu.

Preberimo torej Jn 14,1-26; 15,26-27; 16,1-15.

Kratko osebno/skupinsko razmišljanje
Jezus v teh odlomkih veliko govori o odhajanju in prihajanju – torej prebivanju (Očeta, Sina in Duha) pri apostolih/vernikih. Mislim, da v teh odlomku najdemo tudi odgovore na stara vprašanja kot na primer od kod izhaja Duh, kakšne narave je in v kakšnem odnosu je do Očeta in Sina. Posledično tudi kaj pomeni biti krščen s ali v Svetem Duhu.

1. Kdo odhaja in kdo prihaja k apostolom?
2. Kdo navsezadnje biva pri apostolih?
3. Koga poveličuje Jezus in kako?
4. Koga poveličuje Duh in kako?
5. Kdo so prejemniki Duha (v vseh pogledih)? Kaj počne v odnosu do njih?

Povzetek Janezovih odlomkov

i. Odlomki govorijo o treh osebah Boga. Nauk o troedinem Bogu je temeljna stvar krščanstva. Ne moremo govoriti o krščanstvu, če te doktrine ne sprejemamo in vzdržujemo.
ii. V troedinem Bogu obstajajo tesni medsebojni odnosi, katerih lastnost je, da so drugocentrični. Niti o Duhu niti o Sinu ne moremo govoriti, da sta neodvisna in samostojna v smislu, da delata svojo star. Sin poveličuje Očeta in Duh poveličuje Sina. Kar Sin govori izhaja iz Očeta in kar govori Duh izhaja iz Sina.
iii. Kar govori Duh je to, kar govori Sin. In kar govori Sin je to, kar govori Oče. Torej kadar slišimo Božjo besedo, slišimo govoriti Duha in obratno.
iv. V odnosih vidimo red. Duh ne prihaja sam od sebe. Jezus prosi Očeta za Duha in ta ga v Jezusovem imenu pošilja. Zato se Duh imenuje tudi Duh Očeta in Duh Sina. Zato ko Jezus govori o pristonosti Duha v vernikih hkrati govori o pristonosti Očeta in Sina! Torej Duh nas poveže ali prenese v Očeta in Sina. Takšna prisotnost pomeni več kot le biti zraven. Bog je namreč prisoten povsod, tudi ob nevernikih, vendar je v drugačnem odnosu do njih. Duh pričuje svetu oziroma ga sodi, kot smo videli. Za verujoče pa takšna prisotnost Boga pomeni ljubeča prisotnost in življenje z Bogom v miru (t.j. ne pod sodbo).
v. Takšno spoznanje Boga, kot ga razodeva Jezus v tem odlomku in takšen odnos z Bogom, kot ga omogoča Oče, Sin in Duh se ne daje svetu, temveč podarja verujočim – torej tistim, ki verujejo v Gospoda Jezusa.

Iz tega sledi naše razmišljanje o delovanju Duha v drugem predavanju. Govorili bomo o pristonosti Duha. Kako vemo da deluje in kako deluje. Ali Duha kako zanemarjamo – na primer ali bi morali moliti tudi k Duhu? Predvsem pa, ali lahko govorimo o kristjanih, ki imajo premalo Duha.
*** 


[1] Uradno oziroma svetovno pozornost, je gibanje pritegnilo leta 1906 z dogodki na Azusa Street v Los Angelesu. Več informacij o predhodinikih gibanja: http://www.cai.org/bible-studies/history-pentecostal-movement.
[2] To pomeni, v zahvaljevanju in prošnjah naslavljati tudi Duha, tako kot Očeta na primer.
[3] Karizmatično gibanje je znano, da se je zelo spreminjalo v svojem učenju. Sedaj govorimo o treh valih; Prvi val: 1906-1960 pastor William Seymour označil govorjenje v jezikih kot potreben znak krsta v Duhu in s tem znak prave predanosti Bogu (šlo je za razliko med mesenimi in duhovnimi kristjani, prefekcionističnim gibanjem, ki ga je opaziti že pri Wesleyu l. 1703-91 in kasneje pri Finneyu l.1792-1875 ko je govoril o drugem dejanju milosti kot krstu v Duhu;  Drugi val: 1960-1982 je ponesel te ideje v druga tradicionalne cerkve in gibanja, tudi v RKC. Govorjenje v jezikih in podobne manifestacije sicer niso bile zahtevane kot običajno izkustvo kristjana, vendar so smatrane za zaželjene, saj tako bolj izkusimo Boga in smo bolj učinkoviti v življenju ter oznanjevanju evangelija. Tretji val: 1982-danes se je nekako pričel z učenjem Johna Wimberja (ustanovitelja Vinyard cerkva), ki je trdil, da evangelizacija ni učinkovita zato, ker ni "prihoda kraljestva" z znaki in čudeži tako kot je bilo to v Jezusovem primeru. Gibanje se z leti zelo spreminja in ločuje med seboj.  Leta 1995, ko je prišlo do t.i. Torronto blagoslova in s tem novega gibanja (ali poudarka) v Torronto Airport Christian Fellowship, je Wimber prekinil partnerstvo z njimi zaradi po njegovem nebiblične prakse.
[4] Bill Bright, Kako biti napolnjen s Svetim Duhom?, 25.
[5] Kalvin, Institutes, III.I.1.
[6] Early Church History, MTC, 140; McGrath, Christian Theology, 328.
[7] McGrath, 329-
[8] McGrath, 337.
[9] Tu velja izreči pomembno opozorilo. Ko raziskujemo delo Duha moramo absoultno razlikovati med opisnimi in predpsinimi odlomi Svetega pisma. Apsotolska dela so večinoma opisno delo, kar ne pomeni, da bodo izkušnje kristjanov v tistem času morale nujno biti tudi naše izkušnje. Delovanje Svetega Duha v Apd je zelo raznoliko in nesistematično. Vse pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za naš poduk, razlikovati pa moramo, kaj je Bog delal v posebnih primerih in zakaj ter kaj dela v običajnih izkušnjah (npr. različna izkušnja Duha Apostolov ter tritisoč vernikov – Katera izkušnja izmed teh dveh je običajna?). Kar običajno lahko izkusimo in pričakujemo je opisano v preostalih NZ pismih. 
[10] Stott, Baptism and Fullness, 19.
[11] Ponavadi prevajamo besedo parakletos kot tolažnik, vendar bi glede na vlogo, o kateri govori Jezus v teh poglavjih besedo raje prevajali kot odvetnik, saj Duh posreduje za verujoče pri Očetu ter kaže na krivdo sveta, ki Jezusa ni sprejel (kot odvetniški tožilec).