REC kamp ob Kolpi, avgust 2011 - "In prejeli boste dar Svetega Duha"
Prvo predavanje/proučevanje – Peter Novak
Oseba, narava in delo Duha
"Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici" Jn 4,24
Jezus je izrekel te besede Samarijanki, ko sta se ob vodnjaku pogovarjali o pravih častilcih Boga. Kdo od njiju, Jud (Jezus) ali Samarijan (žena) pravilno časti Boga, je bilo vprašanje njune debate. Častiti, to je poznati Boga in biti od njega spoznan ni mogoče brez delovanja Božjega Duha, ki pričuje resnico in o resnici, to je Jezusu.
O Duhu razmišljamo in govorimo v kontekstu Trojice
V teh dveh predavanjih in proučevanjih se nameravamo osredotočiti na Božjega Duha, njegovo naravo in delo. Vendar o Duhu ne moremo govoriti ločeno od Očeta in Sina. Kar res vemo o Bogu, nam je razodel Sin po Duhu (njegovi besedi). In v kolikor spremljamo to razodetje Boga opazimo, da je Bog eden v treh osebah, kot so to izpričale že starodavne veroizpovedi (si jih bomo ogledali kasneje). Bog se v Svetem pismu torej razodeva kot troedini Bog. Bog katerega častimo je Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh. Oče je oče Sina, Sin je sin Očeta in Duh je Duh Očeta in Sina. Eden Bog, tri osebe v urejenem medsebojnem odnosu. Nikakor ne moremo torej govoriti o Duhu, razumeti njegovo naravo, delo in delovanje izven Trojice, prav zaradi zgoraj omenjenih odnosov v Trojici.
Dramatično stoletje o Duhu
Prav posebej na Duha se kristjani bolj osredotočajo od začetka 20. stoletja z nastopom binkoštnega gibanja. Med kristjani so se bolj obširno začela pojavljati vprašanja: Ali si krščen v Svetem Duhu (to pomeni, ali govoriš/moliš v nenavadnih jezikih)? Ali Duh deluje z močjo v osebnem in cerkvenem življenju preko čudežev? Ali moramo kristjani res bolj poudarjati Duha, kot to običajno počnemo? Bi morali več govoriti o njegovih darovih, sadovih, delovanju v meni osebno, bi ga morali vedno omenjati, skupaj z Očetom in Sinom in navsezdanje, ali bi morali k Duhu tudi moliti?
Zadnjih sto let se o Duhu res veliko govori in piše in to je čisto prav, vendar veliko govorjenja ne pomeni tudi veliko resnice. Pravzaprav sedaj po treh valih karizmatičnega gibanja morda vlada večja zmeda glede osebe, narave in vloge Duha kot kdajkoli. Kristjani sprašujejo druge kristjane in s tem sejejo dvom v njihovo resnično vero v Gospoda Jezusa in gotovost odrešenja: Ali si krščen v Svetem Duhu? Ali si dovolj napolnjen s Svetim Duhom? Ali vsakodnevno hodiš v Duhu? Ali Duh deluje v tvojem življenju? Ali si duhoven ali mesen kristjan? Na primer Bill Bright piše: "Povprečen kristjan Bogu ni poslušen in ni napolnjen z Duhom." Ali sem torej lahko kristjan, pa vendar nimam Duha? Kaj to pomeni za moje grehe in odnos z Bogom? S takšnimi izjavami, kot jih predstavlja Bright se bomo soočili v drugem predavanju. Prav gotovo to niso mnenja, ki jih lahko prezremo kot neškodljiva za vest kristjana. Seveda, če nas Sveto pismo v to prepriča, se mu moramo podretiti. Videli pa bomo, da Sveto pismo opisuje naravo in delo Duha drugače. Nujno je, kot smo dejali, da za razumevanje Duha in njegovega delovanja torej pogledamo v odnose v Trojici z biblijskega in teološkega stališča.
Če je govor o Duhu zelo izdelan in raznolik v zadnjih sto letih, kaj se je potem dogajalo prejšnjih 1900 let? Tako v zgodnji cerkvi kot v času reformacije so o Duhu govorili resno, pa čeprav manj kot danes. Reformatorji so Duhu, namesto cerkvi in njenim zakramentom pripisovali instrumentalnost Jezusovih zaslug za vernika. V Kristusa in Očeta nas veže Duh in ne uradna cerkev in njeni obredi, so učili. Poglejmo si to z besedami Kalvina: "Dokler smo brez Kristusa in ločeni od njega, nam vse, kar je pretrpel in storil za odrešitev človeštva, prav nič ne koristi. Da bi posredoval blagoslove, ki jih je prejel od Očeta, mora postati naš in prebivati v nas....bistvo vsega je, da je Sveti Duh vez s katero nas Kristus efektivno priveže nase."
To je precej pomemben zapis o Svetem Duhu in zaradi tega Kalvina imenujejo teologa Duha, čeprav ni napisal posebnih knjig o Duhu (tudi v znamenitem delu Institutes of The Christian Religion je "namenil" Duhu "le" eno poglavje). Malo, gledno z današnjega fokusa, so o Duhu rekli tudi zgodnji kristjani.
Pregled veroizpovedi od 2.-6.st.
Če pogledamo pomembne krščanske veroizpovedi (Apostolska, Nicejska, Atanazijska v prilogi), vidimo, da so v najbolj znani in eni od prvih veroizpovedi, o Duhu zapisali le "in verujemo v Svetega Duha." Zdi se, kot da bi le pripoznali, da je tudi on tam; kasneje v primeru Atanazijske veroizovedi pa vidimo že bolj izoblikovano stališče tudi o naravi in vlogi Duha. To sicer ne pomeni, i) da je nauk od Duhu zelo pozen, ii) da so bili kristjani nezainteresirani za Duha, temveč, da je v prvih stoletjih, kot je znano iz zgodovine, bilo najbolj na udaru vprašanje narave Jezusa (in veroizpovedi to odražajo).
Pa vendar je tudi v teh veroizpovedih bilo precej nesoglasja med kristjani na vzhodu in zahodu. Če poenostavimo (zelo poenostavimo), sta se vzhodna in zahodna cerkev razšli – razhajali ravno zaradi vprašanja o Svetem Duhu in sicer vprašanja od koga izhaja Duh. Vzhodne cerkve so trdile, da Duh izhaja samo iz Očeta, medtem ko je zahodna cerkev kasneje dodala izraz filioque (in iz Sina) v Nicejsko-Carigrajsko veroizpoved, kar je vzhod ostro zavračal.
Pomanjkanja omembe Duha v zgodnjih krščanskih veroizpovedih torej ne pomenijo nezanimanje za Duha. V prvih stoletjih krščanstva je bila najbolj na udaru narava Jezusa (Arianizem in drugo), kar te veroizpovedi tudi odsevajo. Takoj za tem ali s tem pa s eje odvijala tudi diskusija razumevanje Boga kot troedinega in Atanazijska veroizpove dje nekakš nalogična posledica in stališče glede tega vprašanja.
Poglejmo dve pomembni hereziji tistega časa, ki vplivata tudi na razumevanje Duha.
Herezije o Trojici
a. Modalizem
Okrog leta 200 je Noetus učil, da se je Oče sam učlovečil, se rodil, trpel in umrl. Lokalni shod je obsodil njegovo učenje, zato je prebežal v Rim kjer je našel nove privržence. Praxeas in Sabelius sta razvila njegove ideje še malo dlje. Učila sta, da je en Bog, ki se je razodel v treh manifestacijah – en Bog, ki ima tri imena, pač glede na to, kaj on dela. V stvarjenju na primer, se Bog razodeva kot Oče, v odrešenju kot Sin in v posvečenju vernikov kot Duh. Takšni modalizem se imenuje tudi kronološki modalizem (ker razlaga razodetje in delovanje Boga glede na zgodovinski čas). Poleg tega je znan tudi funkcionalni modalizem – to je pripisovanje posameznega delovanja izključno eni osebi Trojice Npr. Oče je stvarnik, Sin je odrešenik in Duh je posvečevalec.
To učenje se je razvilo iz želje, da bi ohranili idejo monoteizma (pred triteizmom) ter da bi ohranili enotnost (enost) Boga.
Primer tega (ali vsaj podoben primer) v današnjem času, je ideja, da smo po Jezusovem vnebohodu v "času Duha" kar nakazuje, da sta Oče in Sin nekako odsotna.
b. Triteizem
Ideja o triteizem (troboštvo) najverjetneje ni vzniknila direktno, temveč posredno, preko idej o Trojici. V pisanju Kapadocijskih očetov naj bi si Trojico predstavljali kot tri enaka, neodvisna in suverena bitja, od katerih je vsaka božanska. Kot bi govorili o treh ljudeh in treh osebah, ki si delijo enako človeško naravo. Takšne ilustracije seveda vodijo nikamor drugam kot k ideji o treh bogovih.
Današnji primeri: Če ali ko kristjani govorimo o delovanju Duha ali Sina ali Očeta brez navezave in povezave drug z drugim, to je, da Sina in še posebej Duha obravnavamo, razumemo in nagovarjamo samostojno. To bomo v drugem predavanju še posebej videli na primeru molitve.
Atanazijska veroizpoved nam naposled poda zelo dober, kratek in jedrnat opis razumevanja Trojice, narave posameznih oseb, odnosov in vlog v Trojici. Kako ustrezen je ta opis se bomo lahko prepričali kasneje, ko si bomo ogledovali Svetopisemske odlomke.
Sodobni izziv Roberta Jensona: Kako je ime krščanskemu Bogu?
Osebni Bog
Ker se Bog razodeva kot troedini Bog z odnosi znotraj samega sebe, kristjani oznanjamo Boga kot osebnega Boga. Kaj to pomeni?
Oseba je tisti, ki ima razum, čustva in voljo, pravi ena definicija. Angleška beseda "person" izhaja it latinske "persona" ki ima svoje temelje v gledališču oziroma "maski". Persona je bil lik v igri, kateri je običajno nosil masko. V krščanstvu je bil Tertulijan prvi, ki je uporabljal podobno definicijo. Zanj je bila oseba tisti, ki "govori in igra". Boethius je kasneje v 5.st definiral osebo kot "posamezna substanca z racionalno naravo" (McGrath, Christian theology, 269). Ideja osebe nosi s seboj družbene odnose, nekdo ki "igra" vlogo v družbeni igri. Bog je osebni Bog (ne osebni v smislu, da je moj – kot na primer pravimo: Ta stvar je osebna).
Osebni Bog pomeni, da govorimo o Bogu s katerim imamo lahko odnos, oziroma o Bogu, ki ima v prvi vrsti odnos s samim seboj. Neosebni Bog po drugi strani opisuje Boga, ki ni v odnosu s samim seboj (npr. Bog kot enost – Alah) ali v odnosu z nami (npr. Bog kot ideja, materija, energija).
To pomeni, da je tudi Sveti Duh (tretja) oseba v Trojici – čeprav se nam mnogokrat zdi (in ga morda najpogosteje doživljamo) kot energijo ali moč, ki premika duhovne stvari v nas in svetu (morda zato, ker si Očeta in predvsem Sina, ki se je učlovečil, lažje predstavljamo kot osebi).
Kratek pregled delovanja Duha
Kjer je Duh, tam je življenje
Hebrejska beseda ruah, ki se prevaja kot Duh (ali duh) pomeni, odvisno od sobesedila, veter, dah/dih, duh (človeški) in Duh (Božji).
Najzgodnješe omemba te besede je pravzaprav že pri samem pri stvarjenju sveta in človeka: 1. Mz 1,2. In seveda že takoj imamo težavo ali naj vrstico prevedemo kot "in Duh Božji je vel nad vodami" ali "in Božji veter (dih, vihar) je vel nad vodami."
Pa vendar je več kot očitno, da je samo stvarjenje, kot je opisano v prvih poglavjih Svetega pisma tesno povezano z Božjim Duhom. Najprej pri stvarjenju z besedo, ki daje življenje. Pri Božjem govorjenju je prisoten dah (ruah), ki ustvarja in daje življenje. Razlika med mrtvim in živim človekom je glede na 1 Mz 2,7 "dih življenja". Bog torej z besedo ustvarja svet in daje življenje. Bog s svojim Duhom ustvarja svet in daje življenje.
Kasneje v Svetem pismu je Božji (Gospodov) Duh, ki se daje človeku, najpogosteje, če ne celo izključno, dan posamezniku, da opravlja Božje delo, predvsem kot narodni voditelji in glasniki v imenu Boga. To vidimo že pri Mojzesu (4. Mz 11,17 in Bileam 4. Mz 24,2), še bolj pogosto in pravzaprav kot stalnica to postane od časa Sodnikov naprej (Sod 3,10; 6,34; 1. Sam 10,6). Ko v Izraelu nastopijo kralji, so ti prav tako maziljeni z Duhom, vendar ponavadi nimajo več preroške funkcije (čas Savla je bil tranzicijski čas – Samuel je bil oprerok ter postavitel kraljev in hkrati je bil tudi Savel prerok). Duh je za vlogo prerokov običajno navdihnil druge kot kralja in v biblični zgodovini je nastopil čas prerokov (po delitvi Izraelovega kraljestva). Ravno zaradi specifičnega delovanja Božjega Duha, ki je navdajal ljudi za vodenje z Božjo besedo delimo knjige SZ v t.i. zgodnje preroke (knjige Jozue, Sodniki, 1. in 2. Sam ter 1. in 2. Kraljev) ter pozne preoke (Izaija, Jeremija, Ezekiel in ostali "mali" preroki).
Vendar je v vsem tem vloga Duha v osnovi ostajala nespremenjena in sicer, da prinaša spoznanje Boga in s tem življenje. Preroki so govorili besede Boga le zaradi delovanja Božjega Duha v njih in te besede so prinašale življenje.
Preberemo lahko en primer, ki je seveda tudi zelo pomemben za Novozavezno razumevanje delovanja Božjega Duha: Ezekiel 37,1-13.
1 GOSPODOVA roka je bila nad menoj. GOSPOD me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. 2 Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile. 3 Rekel mi je: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Rekel sem: »Gospod BOG, ti veš!« 4 Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: »Suhe kosti, poslušajte GOSPODOVO besedo! 5 Tako govori Gospod BOG tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. 6 S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz GOSPOD.«
7 Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. 8 Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. 9 Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Gospod BOG: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« 10 Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska.
11 Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: ›Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.‹ 12 Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. 13 Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. 14 Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, GOSPOD, govoril in storil, govori GOSPOD.«
VPRAŠANJE: Kakšnemu dejanju v Biblijski zgodovini je to podobno (enako)? Kaj opazimo v odlomku glede povezave med: preokovanjem (izrekanjem Božjih besed), Duhom in življenjem?
Pogledamo lahko tudi Ezek 11,19-21; 36,22-29 kjer govori o novem srcu, novem Duhu, nova služba za Gospoda; 37,24... o služabniku Davidu (maziljenemu z Duhom seveda), ki je Bogu poslušen in jih bo pasel.
Te slike v Ezekielu se nanašajo na veliko Božje delo, ki ga bo storil v notranjosti ljudi in ne na njihovi zunanjosti (to je, jim dal deželo in blagostanje kot se je to dogajalo do sedaj – to jim ni pomagalo služiti Bogu). V tem smislu je napisan tudi Joel 3, ki se izpolni, kot ga citira Peter, v Apd 2 in se nanaša na spoznanje Gospoda Jezusa. V Apd to pomeni spoznanje Božjega dela v Sinu Jezusu in življenje, ki ga on prinaša. Izlitje Duha na Apostole, ter kasneje na vse, ki so sprejeli besedo o Jezusu je pomenilo prenovitev notranjosti verujočih, njihovega srca in zapečatenja ter združitve z Jezusovimi zaslugami.
Obljuba Duha v Joelu in izpolnitev na binkoštni dan govori o neizmerno večjem dejanju Boga, kot so do tedaj to izkusili. Ne v smislu, da Duha prej ni bilo ali ni deloval, temveč od takrat naprej Duh ni bil in ne bo le nad nekaterimi, temveč nad in v vseh, ki priznavajo Božjega Mesija Jezusa. Koliko večji je ta dar Duha vidimo tudi po tem, da so ga prejeli celo nejudje (Petrov govor pri Korneliju Apd 10). Ta neizmerni dar Duha pa se je spustil šele po dokončanem delu Jezusa in nič prej, potem ko je Jezus odšel, da bi spet prišel k apostolom (s tem, da pošlje Duha), čeprav, ponovno poudarjam, je Duh seveda deloval že prej (Jn 14,15-20; 16,7).
Duh je bil nad njim
To pristonost in delovanje Duha seveda vidimo v Evangelijih. Duh je napolnjeval Janeza krščevalec že v materinem telesu (Lk 1,15). Angel je Mariji oznanil: "Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno imenovalo Božji Sin" (Lk 1,35). Janez je oznanjal prihod Mesije, ki bo ljudi krstil v Svetem Duhu in ognju (Lk 3,16). Janez sam je prepoznal Jezusa kot Mesija po pričevanju Duha, ko se je ta spustil na Jezusa po krstu v vodi (Jn 3,33-34). Tako tudi za Jezusa pričuje Luka, da je bil poln Svetega Duha (Lk 4,1).
VPRAŠANJE: Ali ni to nenavadno, da je odnos med Duhom in Jezusom, Božjim Sinom opisano na takšen način? Kaj to pomeni, da je bil poln Svetega Duha?
Janezovo pričevanje o Jezusu, ki bo krstil v Svetem Duhu, seveda vzbuja veliko pričakovanje in nas spominja na besede prej omenjenih prerokov Ezekiela in Joela. Prisotnost Duha nad in skozi Jezusa pričuje o tem, da je bil Božji Maziljenec (kot SZ kralji, preroki in duhovniki), poslan in potrjen od Boga kot edinorojeni Sin. To ne pomeni, da je prejel Duha šele pri krstu ali v začetku njegovega dela in tako postal Sin (herezija adoptionism – posvojiteljstvo). Gre bolj za pričevanje tistim, ki so ga videli in slišali. Jezusovo krščevanje z Duhom naznanjuje izpolnitev Ezekielovih in Joelovih obljub, pomeni nastopitev nove Božje zaobljube, ali kot ji običajno rečemo nove zaveze.
Krst v Duhu
Nastopitev te nove zaveze, izpolnitev obljube izlitja Duha "na vse meso", kot pravi Joel, pričakamo v prvih poglavjih Apostolskih del. Kot je rekel Jezus, "kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem vam ga bom poslal" (Jn 16,7) se je to izpolnilo potem, ko je dal svoje življenje v odrešenje mnogih in ko ga je Oče obudil od mrtvih. Skratka takrat, ko je Bog Sina postavil za spravo med seboj in človeštvom.
Izlitje Duha na binkoštni dan je drastično spremenilo dojemanje Boga in življenje z Bogom. Kot je zapisal John Stott: "Krščansko življenje je življenje v Duhu. Bilo bi nemogoče biti kristjan, kaj šele živeti in rasti kot kristjan, brez milostnega dela Božjega Duha."
To pomeni, da je že sama vera v Gospoda Jezusa delo Božjega Duha v njem, kot pravi Pavel: "nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu" (1. Kor 12,3). Kajti kjer je spoznanje Boga, tam je delo Duha. Tam kjer je vera, tam je Duh. Tam kjer je Duh pa je tudi življenje. Duh torej vse Jezusove zasluge veže na vernika; lahko bi rekli, da nas vanje potopi (krsti).
Kot smo omenili že prej, pa se med kristjani razumevanje "krsta v Duhu" zelo razlikuje. Vsa vprašanja, ki jih takšn ain drugačna razumevanja spožajo, kot na primer: Kako Duh deluje v nas, kako vemo, da nas vodi in tako naprej , bomo obravnavali v drugem predavanju. Kajti še prej se spomnimo kaj pomembnega je Jezus rekel o Duhu in medsebojnih odnosih Očeta, Sina, Duha in vernikov.
Jezus o Duhu, Očetu in sebi
Jezus je o Duhu, njegovi naravi, vlogi in delovanju učil svoje učence v (pred)večeru njegove aretacije in smrti v Janezovem evangeliju 14-16.
Še prej evangelist Janez veliko omenja Duha v svojem evangeliju. V oznanjevanju Janeza krščevalca Jn 1; pri rojstvu od zgoraj Jn 3; govor o živi vodi Jn 4 in 7; Jezusova beseda je Duh Jn 6; in seveda Duh kot "odvetnik" Jn 14-16.
Jezus v tem poslednjem in znanem odlomku govori o Duhu zelo očitno in odkrito v odnosu znotraj Trojice. V tem odlomku nam je, mislim, odgovorjeno na veliko vprašanj o Duhu.
Preberimo torej Jn 14,1-26; 15,26-27; 16,1-15.
Kratko osebno/skupinsko razmišljanje
Jezus v teh odlomkih veliko govori o odhajanju in prihajanju – torej prebivanju (Očeta, Sina in Duha) pri apostolih/vernikih. Mislim, da v teh odlomku najdemo tudi odgovore na stara vprašanja kot na primer od kod izhaja Duh, kakšne narave je in v kakšnem odnosu je do Očeta in Sina. Posledično tudi kaj pomeni biti krščen s ali v Svetem Duhu.
1. Kdo odhaja in kdo prihaja k apostolom?
2. Kdo navsezadnje biva pri apostolih?
3. Koga poveličuje Jezus in kako?
4. Koga poveličuje Duh in kako?
5. Kdo so prejemniki Duha (v vseh pogledih)? Kaj počne v odnosu do njih?
Povzetek Janezovih odlomkov
i. Odlomki govorijo o treh osebah Boga. Nauk o troedinem Bogu je temeljna stvar krščanstva. Ne moremo govoriti o krščanstvu, če te doktrine ne sprejemamo in vzdržujemo.
ii. V troedinem Bogu obstajajo tesni medsebojni odnosi, katerih lastnost je, da so drugocentrični. Niti o Duhu niti o Sinu ne moremo govoriti, da sta neodvisna in samostojna v smislu, da delata svojo star. Sin poveličuje Očeta in Duh poveličuje Sina. Kar Sin govori izhaja iz Očeta in kar govori Duh izhaja iz Sina.
iii. Kar govori Duh je to, kar govori Sin. In kar govori Sin je to, kar govori Oče. Torej kadar slišimo Božjo besedo, slišimo govoriti Duha in obratno.
iv. V odnosih vidimo red. Duh ne prihaja sam od sebe. Jezus prosi Očeta za Duha in ta ga v Jezusovem imenu pošilja. Zato se Duh imenuje tudi Duh Očeta in Duh Sina. Zato ko Jezus govori o pristonosti Duha v vernikih hkrati govori o pristonosti Očeta in Sina! Torej Duh nas poveže ali prenese v Očeta in Sina. Takšna prisotnost pomeni več kot le biti zraven. Bog je namreč prisoten povsod, tudi ob nevernikih, vendar je v drugačnem odnosu do njih. Duh pričuje svetu oziroma ga sodi, kot smo videli. Za verujoče pa takšna prisotnost Boga pomeni ljubeča prisotnost in življenje z Bogom v miru (t.j. ne pod sodbo).
v. Takšno spoznanje Boga, kot ga razodeva Jezus v tem odlomku in takšen odnos z Bogom, kot ga omogoča Oče, Sin in Duh se ne daje svetu, temveč podarja verujočim – torej tistim, ki verujejo v Gospoda Jezusa.
Iz tega sledi naše razmišljanje o delovanju Duha v drugem predavanju. Govorili bomo o pristonosti Duha. Kako vemo da deluje in kako deluje. Ali Duha kako zanemarjamo – na primer ali bi morali moliti tudi k Duhu? Predvsem pa, ali lahko govorimo o kristjanih, ki imajo premalo Duha.
***