Bog, ki je bogat v milosti

Naslednji prispevek je prevod poglavja iz knjige The Everlasting God, D. Broughton Knox.

Bog, ki je bogat v milosti

"Večni Božji namen, da odreši tiste, ki jih je izbral v Kristusu"

Predmet predestinacije pogosto zmede kristjane. Vprašanje, kako razmišljati o predestinaciji, je pomembno; vpliva namreč na naš odnos do življenja in odrešitve in na naše zaupanje in radost v Bogu. Doktrino predestinacije je lahko določiti: Od vedno je Bog izbral nekatere za odrešitev v Kristusu, druge pa je prepustil njihovi lastni odločitvi upiranja Njemu. Nad nekaterimi ima usmiljenje in jih pritegne h Kristusu, druge pa je zakrknil tako, da jim dovoli zakrkniti sebe, ali še bolje, da jih zakrkne in zaslepi hudič, čigar služabniki so prostovoljno postali.
Po naravi nam doktrina predestinacije ni všeč, ker po eni strani izgleda, kot da smo lutke, po drugi pa, da je nepošteno do drugih. Pa vendar to doktrino uči Biblija, v večji meri, kot je potrebno. Temeljena je na Božji naravi, ki je neodvisen in milosten; temeljena je na naravi človeka, ki je upornik in mrtev v grehu; in temeljena je na odrešitvi, ki je brezplačni dar.
Temeljni koncept krščanske vere je, da je Bog milosten. To je jasno razodeto v stari zavezi, ko je Bog oznanil svoj karakter Izraelovim otrokom, v zgodnjih dneh tavanja po puščavi: In GOSPOD je šel mimo njega in klical: "GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak obiskuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih, na tretjih in na četrtih", (2.Mz 34,6-7 SSP). Božje nežne milosti so nad vsemi Njegovimi deli. Božja ljubezen je motiv za odrešitev: "Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina."
Ampak zapomniti si moramo tudi enako pomembno resnico (in to smo najbolj pripravljeni pozabiti), ki je, da je Bog Stvarnik vsega in neodvisen Gospod nad vsem, kar je ustvaril. Njegovo neodvisno gospostvo ni samo nad neosebnimi dogajanji v naravi, ampak tudi nad življenji moških in žensk, ki so del Njegovega stvarstva. Njegova neodvisnost v naših življenjih ni izražena na neoseben način, ampak skozi našo naravo, ki jo je On Sam ustvaril. Misliti, da se je Bog oddaljil od kateregakoli področja in predal svojo neodvisnost, bi bila nemogoča misel. Misliti, da je Bog nezmožen ostati neodvisen, ker je ustvaril moške in ženske s pravo človeško naravo in človeško voljo, bi bilo nesmiselno. Biblija jasno uči in zdrava pamet potrjuje, da je Bog neodvisen nad vsem, kar je ustvaril, nad velikim in malim, nad moškimi in ženskami, njihovimi deli, mislimi in voljo in celo nad hudobnimi ljudmi in njihovo voljo. On je suveren nad smrtjo, On lahko obudi mrtvega po svoji besedi tako lahko, kot je ustvaril stvarstvo iz ničesar. Njegovo vladarstvo ni nič manjše zaradi človekovega upora Njemu.
Biblija jasno govori, da nihče od nas ni pravičen, niti eden ne; vsi smo se obrnili stran, vsi smo pod Božjo obsodbo in brez moči, da bi sami okrevali. Nihče od nas ne more biti rešen, če nas Bog ne odreši. Kot je Jezus rekel: Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan, (Jn 6,44 SSP). Kot je rekel Jeremija: Ali more Etiopec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Pa bi vi zmogli delati dobro, vi, ki ste se navadili hudega, (Jer 13,23 SSP). Ali s Pavlovimi besedami: Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu, (Rim 8:7,8 SSP). Zaradi tega, ker se odločimo delati, kar vemo, da je narobe, nas Bog prepusti naši odločitvi. To je pošteno, ampak ob enem pomeni za vse nas pekel, večna oddvojitev od Boga, pomeni zunanja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Ni nobene razlike; vsi smo grešili. Z neubogljivostjo, smo sami sebe odrezali stran od Boga, izvira življenja. Odrinili smo se v smrt, v fizično smrt, ampak še bolj pomembno, v duhovno in večno smrt. Mi smo mrtvi, pravi Pavel, v naših prestopkih in grehih. Po naravi smo otroci jeze, pod Božjo večno obsodbo smrti. Mrtvi ljudje se ne morejo sami rešiti. Mi potrebujemo novo življenje, popolnoma nov začetek, novo stvarstvo, kot je bilo, duhovno vstajenje, novo rojstvo, kot je Jezus rekel Nikodemu. In Bog, Stvarnik, neodvisni Gospod lahko prinese to korenito spremembo in nov začetek, to novo stvarstvo, to duhovno vstajenje. Rojeni moramo biti po moči Božjega Duha. Doktrina predestinacije je preprosto posledica človeške narave, smrti v prestopkih in grehih in posledica Božje narave, dobrote in milosti in Njegove neodvisnosti in moči, skozi katero On ponovno ustvari tiste, ki so mrtvi v njihovih grehih, da so Njegovi sinovi in hčerke. Odloča se na podlagi svoje modre in ljubeče in pravične volje.

Biblijski temelj
Veliko je odlomkov v Pismu, ki učijo doktrino izvolitve in predestinacije. Ena ali dve ilustraciji bosta dovolj. Pavel je zapisal: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje,… (Ef 1,4-12 SSP). Pavel je tudi napisal: Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja, (2.Tesaloničanm 2,13 SSP). Peter je napisal njegovo pismo tistim, katere je opisal kot 'izvoljenim, po vnaprejšnjem vedenju Boga Očeta'. Luka je opisal rezultat Pavlovega in Barnabovega oznanjevanja z besedami: in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero, (Apd 13,48 SSP). V Rimljanom 8,28-29 je Pavel napisal: Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati (SSP). Ampak v naslednjem poglavju, Rimljanom 9, Pavel še bolj opisuje doktrino predestinacije. Najprej pove, da je Bog izbral Jakoba in ne Ezava preprosto zaradi Njegove lastne odločitve. Nič ni bilo v otrokoma, kar bi vplivalo na Njegovo odločitev. Apostol zaključuje: Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče, (Rim 9,18 SSP). Nato je v preostanku poglavja apostol zelo jasen, na način kako razlaga, da Božja odločitev ni pogojena z ničimer kar je v tistih, ki so vnaprej določeni.

Intelektualni problem
Doktrina predestinacije prinese intelektualni, kot tudi moralni problem. Intelektualni problem je glede odnosa do naše volje, za katero vemo, da je resnična volja. Moralni problem pa je vprašanje poštenosti Božje odločitve: zakaj eden in ne drugi?
Filozofska teologija se spotika nad tem problemom, vendar ni težav v izkušnji spreobrnjenega, obnovljenega kristjana. Na primer, kristjan, ki ima osebni odnos z njegovim nebeškim Očetom, moli s polnim zaupanjem Bogu, za modrost pri življenjskih težavah. V tem sledi številnim duhovnim opominom, da preda svojo pot Gospodu, ki ga bo usmerjal. Ko se kristjan ozre nazaj na svoje življenje jasno vidi, da je Bog izpolnil in izpolnjuje obljubo, da bo odgovoril na to molitev­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­ za modrost, pa vendar je le-ta prišla po izključno naravnih poteh. Kristjanove naravne, od Boga dane sposobnosti, niso nikoli odstranjene, zato da bi ga lahko Bog vodil v situaciji, v kateri je, ravno zato, ke se tega nikoli ne zaveda. Vsak korak na poti je njegov, vsako odločitev, če ima te specifične sposobnosti, stori sam po razmskemu pretehtanju in odločitvi, ali pa tudi po vplivu prijateljev in njihovi razumski modrosti. Tako se kristjan zaveda obeh realnosti: vse obsegajočega Božjega vodstva in resničnega delovanja njegove narave in okoliščin, ko prejema vodstvo (modrost). Razum teško združi ta dva pojma, medtem ko izkušnje ne.

Svobodna volja
Problem razumevanja odnosa Božje volje do ustvarjene volje, naj ne bi bil rešen skori zanikanje Božje neodvisnosti, kot če bi skozi stvaritev človeške volje in volje demonov On omejil področje znotraj Njegovega stvarstva, nad katerim bi se odrekel svoji kontroli. Ne samo da to nasprotuje celemu razodetju, ampak bi bilo tudi neznosno in zastrašujoče, če bi bilo res in molitev in zaupanje bi postala nemogoča. Bog sebe na noben način ni omejil. Biblija take ideje sploh ne pozna.
Čeprav je naša volja svobodna volja, je nepravilno reči, da je naša volja neodvisna od Božje volje. Možnost tega koncepta je bil napačen predlog hudiča Adamu, zagrabljen od človeka, ampak vsekakor ne dosežen od njega, čeprav človek misli, da je to on dosegel in da je v bistvu svoboden od Božje vsemogočnosti. Adamova napaka je bila, da je mislil, da če se bo uprl Bogu, bo postal vsemogočen. Ampak nobeno bitje nikoli ne more postati vladajoč nad njegovim vsemogočnim Stvarnikom in nobena volja ne more biti svobodna, če to pomeni, da je neodvisna od Stvarnika.
Svoboda, to pomeni stvarnost naše volje, ni prekršena od Božje vsemogočnosti, ker On udejanja svojo vsemogočnost samo v skladu z naravo Njegovega stvarstva. Tako ko dela v nas, On dela skozi našo naravo, katero je ustvaril in katero je v naprej videl in določil načrt, katerega je zares On ustvaril z namenom, da izpolni svoje odloke. Tako Bog, ki vrši svojo mogočno voljo, se nam kaže popolnoma naravno, to pomeni, v skladu z naravo stvari, kot v primeru Božjega vodstva in zaščite. Problem usklajevanja Božje vsemogočnosti in realnosti naše volje ostaja v našem intelektu, ampak to ni problem izkušnje ali razodetja, katero je jasno in ne izpodkopava te teme.

Vztrajanje
Čeprav se spreobrnjeni kristjani medsebojno strinjajo o realnosti Božjega vodstva in zaščite, so se kljub temu porajala razližna mnenja glede vsemogočnosti Boga v preobrazbi upornega grešnika v Božjega sina, v novega človeka v Kristusu in v njegovo ohranitev do konca. Moramo reči, da ni mogoče zanikati, da Pisma vsemogočno podpirajo vsemogočnost Boga v vseh ozirih odrešenja in ostalih zadev človeštva. Včasih nekateri nasprotujejo temu, ko pravijo, da je grajanje, karanje in opozorjanje pisem dokaz, da je nevarnost, da Božji izbrani odpadejo od vere in ne vztrajajo do konca. Tak način razlaganja pomeni, nepoznavanje pomena karanja in opozarjanja. Bog deluje skozi našo naravo, ko vodi svoje otroke v slavo, dela z njimi skozi njihov odziv na njegovo Besedo. Njihove obnovljene volje bodo z veseljem sledile njegovim grajanjem in si vzele k srcu opozorila. Vedno ostaja resnično, da kdor ostaja v grehu ne bo videl Božjega kraljestva. Pavel je poudaril z opozorilom, da sleparji, pijanci, malikovalci in častihlepni ne bofo podedovali Božjega kraljestva. To ostaja kot dejstvo. Vsi vemo, da se v vsakem trenutku lahko odločimo za te stvari in tako odpademo in smo za večno pogubljeni. Vsekakor, prepuščeni samemu sebi, je zagotovo, da bomo padli v en ali drug način grešnega življenja. Vendar, po Božji milosti tega ne storimo, kajti opozorila so način, po katerih nas Bog rešuje od teh pogubnih padcev, tako kot je opozorilo pred prepadom dovolj, da prepreči padec vanj. Samo opozorilo ni dokaz, da je nekdo že padel preden je opozorilo bilo postavljeno, ali da bo nekdo padel v prihodosti. Zgolj namiguje, da če boš prezrl opozorilo, boš umrl. Nikomur ga ni treba prezreti. Pravzaprav, ga nihče ne bo, kdor ga prebere. Prav tako so v Pismih opozorila zato, da zagotovijo naše vztrajanje do konca in prav to tudi dosežejo.
Odrešenje je po veri, ki se izraža v poslušnosti[1]. Vera in poslušnost sta naše osebno delo, vendar sta tudi delo Boga v srcu vernika. Bog deluje skozi našo naravo in je v tem procesu ne uniči ali umakne in tudi narava sama ni v oviro njegovemu delovanju. Vedno moramo imeti v mislih to, da Bog izvaja svoje načrte skozi naravo svojega stvarstva. Ne more najti narave, katero je ustvaril, ki bi bila v napoto njegovi volji. Kljub temu je ustvaril moškega in žensko z odgovorno naravo in pravo voljo. V klicanju njegovih izvoljenih in vodenju k slavi, Bogu ni potrebno umakniti ali prevoziti naše volje, temveč doseže svoje namene, ki so bili določeni že pred ustanovitvijo sveta, skozi našo svobodno voljo. Tako sta vera in poslušnost Božje delo in hkrati naše delo. Ker je vera delo človeka, moramo oznanjati evangelij in prepričevati ljudi naj verujejo in tudi mi samo moramo verovati in vztrajati v naši poslušnosti.

Gotovost
Ideji kot sta vera v Božjo zvestobo, da bo ohranil naše duše, katere smo mu predali in dejavnost, ki zagotavlja našo izvolitev, gresta z roko v roki. Nista si različni niti v navideznem nasprotuju, temveč se dopoljnjujeta, kajti Bog je tisti, ki dela v nas, ko mi delamo. Bilo bi zmotno misliti, da je popolna gotovost o dokončni ohranitvi (vztrajanju) neskladna z opozorili in grajami proti odpadu in tako vzeti citate teh opozoril, kot dokaz, da pisatelji Biblije niso verjeli v predestinacijo in dokončno ohranitev, ko pa so sami trdili, da prav to verujejo. Prav tako je napačno misliti, da je volja svobodna (neodvisna) od svojega stvarnika. To je odnos upornega človeka, vendar to ni resnično v realnosti. Ne moremo biti svobodni (neodvisni) od stvarnika, niti si tega ne bi smeli želeti. Za nas je dovolj, če smo svobodni (neodvisni) od vpliva vsega, kar ni Bog. Kot grešniki smo daleč od tega, d bi bili svobodni v tem smislu, saj smo vedno sužnji našim strastem in zavedeni od hudiča. Vendar obnovljeni v Kristusu postanemo svobodni v edinem smislu, kot je ustvarjeno bitje lahko svobodno, to je- svobodno, da sledi naravi, da ni od Boga; ne svobodni od Darovalca, temveč le zares svobodni, ko se odziva vsepresegajoči Božji milosti, prav v tem smislu, kot je naša narava tudi ustvarjena.

Moralni problem
Moralni problem v zvezi z naukom o predestinaciji se poraja iz našega občutka za to, kaj je pošteno in kaj ni. Poštenost, pravičnost in pravica so temelji naših medsebojnih odnosov. Vendar pa stojimo na spolzkih tleh, če vzamemo te občutke za poštenost (oziroma to, kar mi mislimo, da je pravično do nas in drugih) kot kriterij za presojo Boga v njegovem ravnanju z njegovim upornim stvarstvom. Upornik si zasluži le obsodbo in ustrezno kazen. Ker pa odrešenje sodi v območje usmiljenja in ne kazni, je težko videti, kako lahko pojem poštenosti sploh igra kakšno vlogo pri tem. Če bi se Bog odločil biti pošten in pravičen do nas upornikov je jasno, da si vsi zaslužimo in bi vsi prejeli kazen. Toda milost je prevladala in milost je izven območja pravičnosti.
Sodnik vse zemlje bo ravnal v skladu s pravičnostjo, v to smo lahko prepričani, vendar mu mi ne bomo sodili. Zelo nevarno bi bilo, če bi naš čut za pravičnost, postavili kot kriterij, po katerem naj Bog obravnava nas upornike in kako naj razdeli njegovo nezasluženo milost, še posebej, če posledice naše presoje letijo naravnost proti resnici razodetja, kot nam je bila dana.
Sveto pismo neprenehoma govori, da sta odrešenje in večno življenje Božja darova. Z darom razpolaga darovalec; lahko ga podari ali pa tudi ne. Tako je tudi z milostjo. Z njo razpolaga tisti, ki je usmiljen. Lahko da izkaže usmiljenje, ali pa tudi ne. Odrešenje je dar. Darovalec ga lahko podari, ali pa tudi ne. Če se odrešenje lahko zasluži, potem o njem ne moremo reči, da je dar. Tako postane nagrada za zasluge, plačilo ki si ga zaslužimo. Toda odrešenje je v popolnosti dar- od začetka do konca. To pa pomeni, da mora biti podarjeno v skladu z Božjo voljo in odločitvijo. Narava odrešenja kot daru, iz usmiljenja priskrbljeno odrešenje, je v tesni povezavi z naukom o Božji popolni svobodi (neodvisnosti) v izbiri in predestinaciji.

V Kristusu
V nas samih ne obstaja nič, kar bi zaslužilo Božjo naklonjenost, ampak zgolj Božjo obsodbo. Pa vendar kristjani izkusimo to čudovito naklonjenost, saj živimo v miru z Bogom v odpuščanju, v veselju njegove prisotnosti in ljubezni do njega in do drugih v njegovem Duhu, v veri v vsakodnevnem življenju in v trdnem upanju glede prihodnosti ter v vsakodnevnem druženju z njim v molitvi in poslušanju njegove besede. Ta odnos z Bogom je Božji dar in izvira izključno iz njegove pobude. Jezus je dejal svojim učencem: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu, (Jn 15,16 SSP).

Bog je suveren v odrešenju
Najjasnejši zgled Božje suverenosti v odrešenju je Pavel (glej Apd 9,1-22). Jasno je, da zasluge za njegovo spreobrnjenje pripadajo izključno Bogu. Potrebno je bilo uporabiti "posebne prijeme", da bi se to izbrano posodo pripeljalo v kraljestvo. Enako velja za spreobrnjenje slehernega, četudi ponavadi vse skupaj ni tako spektakularno. Pobuda je izključno na strani Boga. Temu mora biti tako, saj smo sami po sebi slepi in nezmožni videti resnico. Mišljenje mesa je v sovraštvu do Boga in se ne podreja Božji volji, ker se tudi ne more. Bog mora posredovati. Le on je zmožen odpreti oči duhovne slepote, odvzeti kamnito srce ter na novo ustvariti osebni odnos z njim. Kajti, ko je človek v Kristusu, pravi Pavel, je nova stvaritev (2.Kor 5,17), da pa je temu tako, gredo zasluge le Bogu stvarniku.
Nauk o predestinaciji in o suverenosti Boga v odrešenju sta isti zadevi: On je ta, ki določa koga bo posvojil kot sina. On je ta, ki iz mrtvih grešnikov ustvari žive svetnike. Celo naš odziv vere je njegov dar, ki ga podarja v skladu s svojimi nameni. Pavel na primer, pravi Filipljanom, da je Božji dar njim to, da verujejo v Jezusa: Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite, (Flp 1,29 SSP).
Pogosto je v Svetem pismu rečeno, da je kesanje Božji dar, kar je povsem razumljivo, saj smo sami po sebi povsem nemočni samo-ozdravitve in spreobrnjenja od egocentričnega življenja k Bogu-centričnem življenju. Če se kdo pokesa na tako skrajen način, mu je to podaril Bog. Kristjan, ozirajoč se nazaj, na lastne izkušnje ve, da je to resnica. Ve, da bi brez Božje milosti še vedno živel staro življenje egocentričnosti in greha.

Predestinacija je polna tolažbe
V nauk o predestinaciji ne moremo verjeti po naravni poti. Vanj verujemo, ker ga jasno uči Pismo, ko pa se ga trdno oprimemo, ima na nas zelo razbremenjujoč vpliv. Evangelist, ki ve, da je Bog suveren v odrešenju, se ne čuti primoranega uporabljati različna pomagala, ki naj bi ljudem pomagala pri spreobrnitvi saj zaupa Bogu. Zanašal se bo predvsem na molitev in oznanjevanje jasne resnice evangelija v kontekstu ljubezni in odnosov, kajti ve, da je beseda o križu Božja moč za odrešitev. Tako se ne bo prisiljen zateči k raznim metodam in pripomočkom, ki bi bili nevredni evangelija, ki mu je bil zaupan, saj ve, da je Bog tisti, ki podarja kesanje in vero, ko udejanja svoje milostne in odrešujoče namene. Da bi dejstvo, da je Bog suveren v odrešenju služilo kot izgovor za otopelost v molitvi ali za površno pripravo bodisi pridigarja ali posameznega kristjana, je povsem napačno. Predestinacija tudi ni izgovor, da ne oznanjamo evangelija (češ, da bo Bog tako ali tako rešil tiste, ki jih je izbral), saj Bog udejanja svoje usmiljene namene preko nas, preko naše narave in naših darov, zato naj bi bili ubogljivi in izkoristili darove in priložnosti. Za to smo namreč odgovorni in bomo dajali odgovor pred Božjim sodnim prestolom.
V tej dilemi obstajata dve plati, ki jima ne moremo uiti. a.) Bog je suveren v odrešitvi in b.) mi smo odgovorni v naši poslušnosti. Pisec Apostolskih del ni našel nobenega nasprotja v tem V Apd 13,48 je pripisal izid Pavlovega in Barnabinega oznanjevanja, Božji suverenosti: Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero, (SSP). Nekaj vrstic za tem (14,1) pa pove drugače in pripiše izid gorečnosti[2] oznanjevalcema: Podobno se je zgodilo v Ikóniju: šla sta v judovsko shodnico in govorila tako, da je velika množica Judov in Grkov sprejela vero (SSP). Obe resnici veljata istočasno: Bog je suveren in mi smo odgovorni.
Cilja pogubljenih in rešenih sta tako daleč narazen, kot si ne moremo misliti. Bilo bi neznosno, če bi naše blagoslovljeno stanje v tej veliki razliki, pripisovali kakšni naši kreposti ali pameti ali kakšnemu drugemu odzivu znotraj nas. Pošastno bi bilo, če bi sebi pripisali zasluge za to dejstvo, da smo prejeli neizrekljiv blagoslov; namreč, da smo dediči Božjega kraljestva, da je njegovo ime zapisano na naših čelih, da ga bomo gledali v obraz in bivali v njegovi prisotnosti vekomaj. S tem bi se ponašali, če bi naše odrešenje bilo odvisno na kakršen koli način od naše odločitve, neodvisno od Božje vnaprejšnje odločitve.
Nauk o predestinaciji nas varuje, da nas ne pogoltne brezbožni nauk, ki bi učil, da se imamo zahvaliti za to ker smo mi v nebesih in drugi v peklu, neki naši odločitvi ali našem odzivu. Prepuščeni sami sebi, smo vsi na istem, izgubljeni po lastnih zaslugah. Razliko med tistimi, ki so pogubljeni in tistimi, ki so rešeni je pripisati Božji odločitvi pred stvarjenjem sveta. Bog je pravičen, moder, ljubeč in se usmili kogar hoče.

Nevera
Nevera, poslušalcev evangelija, bi morala oči oznanjevalca napolniti s solzami in srce z žalostjo, kakor pri Jezusu in Pavlu, vendar oznanjevalec ve, da nevera poslušalcev evangelija ni izven Božjih namenov izvolitve. Tako ne bo izgubil poguma niti ga to ne bo odvrnilo od poslanstva, da oznani evangelij vsemu stvarstvu. Spoznanje Božje predestinacije ga bo osvobodilo pritiska in mu pomagalo opustiti nevredne metode in izognil se bo psihološko škodljivemu preiskovanju sebe. Pri sebi bo vedel, da je Gospodov služabnik in glasnik, ki zbira Božje ljudstvo: Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi, (Apd 18,10 SSP), oziroma Kristusove izbrane: Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od konca do konca neba, (Mt 24,31 SSP), kakor hoče Božja večna volja in njegov namen, namen za katerega nam Pismo razodeva, da je neskončen in vse presegajoč blagoslov svetu.

Predestinacija ni utemeljena na vnaprejšnjem vedenju
Ko premišljujemo o tem nauku, moramo iz misli izključiti vsakršen pojem, ki bi namigoval, da je Božja predestinacija utemeljena v tem, da je on vnaprej vedel, kako se bomo mi odzvali na evangelij, ali pa, da temelji na kreposti naše vere. Božja odločitev temelji izključno na njem samem torej, na njegovemu karakterju. Mojzes je jasno vedeti, da Božja izbira Izraelcev ni utemeljena v čemurkoli kar bi bilo v njih samih: GOSPOD se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je GOSPOD izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti, iz roke egiptovskega kralja faraona (5.Mz 7,7-8 SSP). Naše odrešenje je posledica Božjega usmiljenja, milost pa je vedno nezaslužena.
Pavel je prepoznal problem nauka o predestinaciji, vendar se ni izmuznil iz problema tako, da bi rekel, da so Božje odločitve utemeljene v njegovem vnaprejšnjem vedenju našega odziva, saj to ni res. Ravno nasprotno, naš odziv, naša reakcija je utemeljena na Božji vnaprejšnji odločitvi. Njegove odločitve pa so utemeljene le v njem samem, v njegovi dobroti in usmiljenosti, njegovi modrosti in volji. Ne smemo si dovoliti, da bi posvojili rešitev, za katero Pavel ne ve, medtem ko se ukvarja s problemom predestinacije. Pa vendar, Bog ne zakrkne grešnikovega srca tako, da grešnik ne bi zakrknil lastnega srca. Pavel pravi: Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče, (Rim 9,18 SSP), pa vendar drugje pravi Pismo: Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi, (Ps 95,8 SSP). Za faraona pravi Pismo oboje- da mu je Bog zakrknil srce in da je faraon zakrknil lastno srce, kajti oboje velja istočasno. Faraonova volja je znotraj suverene volje Boga. Želel si je zakrkniti srce in Bog si je želel, da faraon zakrkne srce, tako da bi iz greha faraona Bog prinesel odrešenje svetu.
Grešniki nimamo pravice biti jezni na Boga glede na to, kako se stvari odvijajo. vsi si zaslužimo Božjo kazen in če kazni ne doživljamo v polnosti sedaj, se imamo zahvaliti le Božji potrpežljivosti. Grešniki nimamo od Boga kaj zahtevati, nimamo pravice biti jezni nanj, saj si vsi zaslužimo veliko več, kot se nam lahko zgodi v sedanjosti. Če že prejemamo kakšen blagoslov in še posebej če prejemamo obnovo prijateljstva skozi odrešitev po Jezusu, je temu tako, ker je Bog usmiljen.
Vedno moramo imeti v mislih obe strani resnice istočasno. Na eni strani je Božja suverenost brez katere ne bi bil nihče rešen in na drugi strani naša odgovornost, da se odzovemo z zaupanjem evangeliju. Pavel je uspešno branil obe strani v Rim 9-11 poglavju. V devetem poglavju je poudaril Božjo suverenost v predestinaciji oziroma izbiri in končal debato na to temo v enajstem poglavju, ko je opomnil bralce, da so ljudje pogubljeni zaradi lastne nevere, kajti če njegovi bralci želijo biti rešeni, naj vztrajajo v veri, sicer bodo pogubljeni tako kot ostali. Pa vendar ne smemo zaključiti, da ta vera izvira iz nas. To je prav zares naša vera, vendar je Božji dar nam. Ker pa je ta vera Božji dar, lahko z zaupanjem zremo v prihodnost, da nam bo še naprej milostno podarjal, da bomo verovali. Kakor pravi pismo Hebrejcem, bo Kristus dokončno odrešil tiste, ki po njemu prihajajo k Bogu: Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje, (Heb 7,25 SSP). Če smo torej izmed Kristusovih ovac, nas ne more nihče iztrgati iz njegove roke: Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke, (Jn 10,28 SSP). Naša gotovost glede prihodnosti (in vsi bi morali imeti to gotovost) temelji na Bogu in ne na nas samih, saj je Bog obljubil da bo zvest in da bo to kar je začel v nas, tudi dokončal: Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa, (Flp 1,6 SSP).
Zelo pomemben vidik nauka o predestinaciji je ta, da je Bog zvest in da v njegovo zvestobo lahko zaupamo. On se bo držal obljube, saj je zvest in bo to izpolnil (1.Tes 5,23-24; 1.Kor 1,8-9). Če bi naše odrešenje bilo odvisno od nas, bi bilo zares predrzno trditi, da nas v prihodnosti čakajo nebesa. Ker pa je odrešenje v popolnosti Božji dar, lahko hvaležni zaupamo v njegovo zvestobo, da bo dokončal odrešenje tistih, katere si je izbral pred ustanovitvijo sveta. Popolnoma mirni, pravzaprav z veseljem lahko sprejemamo stvari, katere njegova dobrota dopusti, da vstopijo v naša življenja, vedoč, da vse stvari pripomorejo k dobrim tistim, ki ga ljubijo, tistim, ki so poklicani po njegovem načrtu.
Pavel konča razpravo o tej temi v 9-11 poglavju pisma Rimljanom. Bralce opomni na Božjo modrost, ki se kaže v nenavadnem in nepričakovanem dogodku- da s tem,ko je Božje ljudstvo zavrnilo Mesijo, je blagoslov prešel na pogane, medtem ko bodo zaradi Božjega dela med pogani, Judje spreobrnjeni. posebej naglasi Božjo modrost in spoznanje, ki je vse vklenila v neposlušnost, da bi vsem izkazala usmiljenje. Božja modrost nam ni do potankosti razodeta. Ne razumemo vsega, kar se skriva v Božjih namenih glede predestinacije. Toda zaupamo lahko v njegovo modrost in verujemo, da bo v prihodnost še bolj polna glede blagoslova za svet, kot je sedanjost.
V tistih, ki so od Boga izbrani, da bi bili njegovi sinovi in hčere, bi se morala nahajati globoka hvaležnost za izkazano usmiljenje, pa tudi globok občutek odgovornosti. Izbrani smo bili zato, da bi postali značajsko podobni Jezusu. takšna je Božja volja za nas, zato naj bi vedno v življenju strmeli k cilju, da bi postajali podobni Božjemu Sinu. Kako veličasten namen ima Bog z nami. Izbrani smo bili njemu v slavo, v slavo veličastva njegove milosti. Naša življenja bi morala odsevati Božjo slavo in hvalo. Izbrani smo bili, da bi bili deležni blagoslova in da bi bili v blagoslov, da bi s svojim življenjem in besedami blagoslovili druge s spoznanjem o Kristusu. deležni smo velikega privilegija in tudi odgovornosti. Ì

Vprašanja za diskusijo
A. Vprašanja na podlagi članka
1. Zakaj doktrina predestinacije zmede kristjane?
2. Kaj pravi doktrina predestinacije?
3. Zakaj je pomembna?
4. Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen, neodvisen (suveren)?
5. Kaj je težava v zamisli, da se je Bog omejil v področju človeške volje?
6. Ali je Bog pošten?
7. Kakšno je odnos med milostjo in pravičnostjo?
8. Kakšno tolažbo vsebuje doktrina predestinacije?
9. Ali se lahko hvalimo o naši odrešitvi?
10. Zakaj ideja o gotovosti odrešitve ni predrzna?
11. Ali je izbira (predestinacija) na podlagi vnaprejšnjega vedenja še vedno milost?

B. Sorodna vprašanja
1. Kako kristjani sprejemajo Božje vodenje?
2. Zakaj si doktrina o predestinaciji in potreba po evangelizaciji ne/nasprotujeta?
3. Kako Bog oznani evangelij nekristjanu?
C. Proti ideje
1. K zanikanju te teme, kristjani pogosto citirajo 1.Tim 2,4 in 2,6. Kako smiseln/prepričljiv je ta ugovor? (vendar pozor: nasprotniki ideje o predestinaciji narobe citirajo to idejo, namreč takole: da je Bog določil nekatere za odrešitev, druge pa je določil za pogubljenje). Za definicijo glej začetek članka.
2. Ali je ideja, da smo (bili) duhovno mrtvi in slepi, skladna s tem, da se sami po sebi odzovemo na (sprejmemo) evangelij? Zakaj je ali ni? Glej tudi 1.Kor 2,12-16.
3. Pojavlja se tudi ugovor, da ta ideja prinaša: a.) neaktivnost v oznanjanju evangelija, b.) avtomatičnost pripisovanja odrešenja izbranim ljudem, brez njihovega sodelovanja, c.) nesvobodnost človeka (postane stroj), d.) neodgovornost človeka (še posebej kristjana) za svoja dejanja. Kaj bi rekel na te ugovore?

D. Biblijski odlomki
1. Efežanom 1,4-12.
2. Rimljanom 8,28-39.
3. Janez 15,1-17
4. Apostolska dela 4,23-31; 13,48-15,1.

[1] Pozor: Ne pravi, da je vera poslušnost, ali da je poslušnost vera. Ker vere ne vidimo vemo, da nekdo veruje, ker se podreja (je poslušen) Bogu.
[2] Svetopisemski tekst nam ne daje povoda, da bi zaključili, da sta oznanjala goreče, kot navaja avtor. Besede sta oznanjala tako,.. nam ne dajo v tem tekstu povoda, da bi sklepali da gre za gorečnost, pogumnost, glasnost, moč prepričevanja,… saj bi v takem pomenu, bil odziv poslušalcev odvisen od oznanjevalca in to bi bilo proti miselnosti iz 1.Kor 2:1-5. Kvečjemu bi lahko zaključili, da sta zvesto oznanjala evangelij, torej, da nista nič izpustila oziroma sta povedala bistveno, pa tudi to je le domneva.