Drugo predavanje/proučevanje – Peter Novak
Delo Duha v nas
Življenje kristjana v Duhu
"Krščansko življenje je življenje v Duhu. Bilo bi nemogoče biti kristjan, kaj šele živeti in rasti kot kristjan, brez milostnega dela Božjega Duha." (John Stott)[1]
V prvem predavanju smo se prepričali o tem (kot pravilno trdi Stott), da Bog po svojem Duhu daje življenje, večno življenje, ki je utemeljeno v odnosu z Bogom na podlagi Jezusove smrti. Bog nam po Duhu razodeva sporočilo evangelija, nam daje vero in prebiva v nas, kar po meni, daje pečat za dediščino, ki nas čaka 8Ef 1,13-14). Obljuba takšnega delovanja in izlitja Duha se je izpolnila (v luči napovedi z Ezekiela, Joela in Jn 14-16) po Jezusovem vnebohodu, o čemer lahko beremo ne le v v začetku temveč vseskozi Apostolskih del. Duh je bil dan tistim in le tistim, ki jih je Bog milostno prerodil preko besede oznanila, to je, jih je prerodil po Duhu. To prerojenje, katerega lastnost so odpuščeni grehi, večno življenje, življenje v miru z Bogom, ter življeje v vstalosti Gospoda Jezusa (ter našemu vstajenju skupaj z njim), ko nas je Bog po svojem Duhu posvetil (ločil zase kot svoje ljudstvo), takšno prerojenje je bil fenomen, ki se je pojavljal po celem svetu, ne glede na raso ali kulturno ter versko ozadje, povsod kjer je bila pristona vera v Gospoda Jezusa. To razraščanje evangelija do skrajnih mej sveta, kot ga imenujemo, je izpričano prav tako v Apostolskih delih. To je bil čas, ko so se ljudje, napolnjeni z Božjim Duhom, imenovani kristjani, začeli tudi zbirati, da bi izpovedovali in se spodbujali v tem novem življenju.
Takšnim skuponostim in posameznikom pa so potem naslovljena vsa preostala Novozavezna pisma. V tem delu bomo pogledali, kaj ta pisma govorijo o Duhu v skupnosti (cerkvi) in posamezniku?
Poleg tega, bomo o Duhu govorili tudi v luči različnih mnenj o Duhu s katerimi smo obkroženi v zadnjem stoletju inteh je pravzaprav mnogo, saj je t.i. karizmatično gibanje s svojimi raznovrstnimi učenju o Duh kar množično.[2] Naši bratje in sestre v karizmatičnem gibanju so gotovo vneti v veri v Jezusa ter za njegovo oznanjevanje. Večina jih tudi pristaja, vsaj v teoriji, na osnovna Biblijska verovanja, kot so na primer izražena v reformacijskih načelih sola (samo Kristus, samo Biblija, samo vera in samo milost). Kljub temu, pa so prav pogosto učenja o Duhu močno obremenjujoča za vest vernika, ki se sprašuje ali je potemtakem sploh pravi kristjan. Seveda naše počutje ali naša slaba, ki jo povzroča kakšen nauk ni merilo našega pobožnega življenja temveč samo Božja beseda po kateri naj se ravnamo.
Kako naj torej mislimo o polnosti Duha, njegovem vodenju, molitvi in tako naprej?
Ali je napolnjena posoda lahko še bolj napolnjena?
"Povprečen kristjan Bogu ni poslušen in ni napolnjen z Duhom" Bill Bright
Ko govorimo o napolnjenosti kristjana s Svetim Duhom kristjani vse prepogosto govorimo ali mislimo o Duhu kot o tekočini v kozarcu. Vodo v kozarcu merimo z volumnom in govorimo o njegovi (kozarčevi) polnosti (ali praznosti).
Spomnimo se, da je Duh oseba in vez med nami in Očetom ter Sinom. Pri prisotnosti Duha v nas je vprašanje le ali ga imamo ali pa nimamo. In kdor nima Duha, ni njegov (t.j Božji, Kristusov) smo brali v Rim 8,9. Tako Pavel v Rim 8 oriše stanje človeka kot črno/belo. Ali imaš Duha ali ga pa nimaš. Ni nekega vmesnega stanja.
Bill Bright je na drugem mestu sicer napisal prav: "S Svetim Duhom smo napolnjeni po veri....Boga vam ni treba prositi, naj vas napolni s svojim Svetim Duhom."[3] In "gre torej za naslednje: Sveti Duh vas napolnjuje, v vas prebiva, po Svetem Duhu ste krščeni; in vse to se zgodi, ko sprejmete Kristusa."[4]
Zakaj potem govori tudi o povprečnem kristjani, ki ni napolnjen z Duhom zaradi neposlušnosti (citat pod zgornjim naslovom). Ali je napolnjenost z Duhom torej posledica naših del? Bright takole odgovarja: "Biti napolnjen s Svetim Duhom pa ni izkušnja enkrat za vselej."[5] To trdi na podlagi edine vrstice v Novi zavezi, ki pravi, naj se napolnjujejo s Svetim Duhom Efežanom 5,18 in to razume (npr. Bill) kot da to pomeni, da napolnitev spet izgubimo zaradi neposlušnosti. O ponovni napolnjenosti govori kot o spreobrnitvi, kot pri molitvi za sprejem Jezusa, kjer vključuje molitev za dar Duha (ravno prej je pisal da nam ni treba moliti za dar Svetega Duha!). Ta odlomek iz Efežanom bomo skupaj proučevali v delu za proučevanje.
Biti "poln[6] Svetega Duha" je v Svetem pismu pogostejši izraz, vendar se ne razlikuje od običajnega smisla, da ima nekdo Svetega Duha (prim. Apd 13,52). Poseben razlog za uporabo takšnega izraza je v tem, da se pojavlja v kakšnih odločilnih trenutkih in želi poudariti, da ta moč izhaja iz Boga, da je Bog usposobil nekoga za posebno nalogo oziroma preprosto, da imajo Svetega Duha (Lk 1,67; Apd 4,31; 6,5; 13,8-12 glagol je tudi v pretekliku - aorist). Zanimivo je dejstvo, da se izven Apostolskih del ta izraz ne uporablja več.
Torej biti napolnjen ali poln Svetega Duha ne pomeni, da je kristjan lahko napolnjen napol (to je protislovje) oziroma, da pomeni, da si lahko izpraznjen (izgubiš Duha). Ali si napolnjen in poln Svetega Duha ali pa nisi.
Duhovni ali meseni
Kaj naj potem rečemo za tiste kristjane, katerih življenje se ne ujema z Božjim načinom življenja? Ali ni Pavel Korinčanom pisal, da niso dovolj napolnjeni z Duhom, da so meseni kristjani?
Božji način življenja je seveda zelo pomemben. Kajti od tistega trenutka, ko smo postali kristjani, oziroma že od novega rojstva naprej, začenjamo spoznavati kaj je Bogu všeč in kako on želi, da živimo kot njegovi otroci. Značilnost Božjega otroka je, da ima Božjega Duha, sicer ne bi bil njegov otrok (Jn 1,12-13). Od otrok pa se pričakuje, da bodo želeli živeti po volji njihovega Očeta. Vendar kaj se zgodi, ko otroci ne živijo tako? Dejstvo je, da nihče od Božjih otrok, dokler smo na tej zemlji ne živi povsem v skladu z voljo Očeta – poudarek je na povsem. Veliko stvari, ki jih počnemo so volja našega Očeta, začenši z vero v Očeta, Sin in Duha, ki je in mora biti stalnica našega življenja ter spremenjeno življenje v vseh okoliščinah kolikor nas Božja beseda nagovarja in spreminja.
Ob Pavlovem grajanju Korinčanov (kot mesenih ljudi) bi mislili, da so morali biti ekstremno nemoralni in brez Božjega Duha. Pravzaprav so res bili nekateri nemoralni (1. Kor 5,1) in do teh ni tako popustljiv, kajti govori o njihovi izločitvi iz skupnosti (p avendar upa na njihovo rešitev). Vendar odlomek, kjer Pavel Korinčane naslavlja kot mesene temelji na čisto "spodobnih" grehih, kot sta nevoščljivost in prepir (1. Kor 3,1-9 in 1,10-17). Narava njihove nevoščjivosti in prepira je bila v tem, da so se prepirali kdo je bolj pomemben in bolj duhoven (morda ravno vprašanje kdo je bolj napolnjen z Duhom!), zaradi tega ker pripadaje temu ali onemu učitelju. Pavel jim zada udarec v njihovem prepiranju rekoč, da jim ne more govoriti kot duhovnim temveč kot mesenim. Ali to pomeni, da Pavel misli, da niso duhovni, da nimajo Duha? Ne. Kako jih namreč naslavlja v začetku pisma 1. Kor 1,1-9, kot posvečene, poklicane in svete, kot deležne milosti in spoznanja, kot tiste, ki ne pogrešajo nobenega daru milosti. In kaj piše v 3,16-17 in 6,19-20? Kako bi šlo to skupaj, da bi najprej pisal da nimajo (dovolj) Duha potem pa bi pisal, da so Božji tempelj v katerem prebiva Duh? Res pa, da jim piše tudi v 1,9, da jih bo Bog utrdil do prihoda Jezusa (t.j. da bodo tudi živeli kot je prav) kot Bog to tudi že dela in sicer tudi preko Pavlovih besed. Zato jim tudi naroča, naj z grehom (t.j. grešnikom) tudi resno opravijo – disciplinirajo in naj ga ne tolerirajo (1. Kor 5,1-13). Življenje, ki Bogu ni všeč moramo jemati resno. Najprej jemati resno pri sebi in potem pri drugih. Vendar je reči bratu ali sestri, da nima (dovolj) Duha dosti hujša stvar kot ga posvariti ali disciplnirati zaradi določenega greha (prim. 1. Kor 5,3-5. 13).
Se dati voditi Duhu ali mesu
Ali naj potem za tiste, ki ne živijo po Božje raje rečemo, da se ne dajo voditi Duhu?
Kako se sploh damo voditi Duhu?
Ta izraz, kolikor poznam se v NZ uporablja samo v dveh odlomkih. Rimljanom 8,1-17 (v.14) ter Galačanom 5,1-25 (v.18). Oba odlomka bomo proučevali kasneje (ali vsaj enega, kajti oba sta zelo podobna in odgovarjata na podobne pomisleke).
Kristjani naj se pravzaprav ves čas dajemo voditi Duhu če razmišljamo o in se zaupamo besedi Boga. Po eni strani je izraz "dati se voditi Duhu" malo čuden, saj namiguje, da Duh ni suveren in potrebuje naše dovoljenje za delovanje. Duh je namreč deloval v odnosu do nas, da smo sploh vzverovali v Jezusa. Ko poslušamo Božjo besedo je Duh tisti, ki nam jo da razumeti ter naravnati življenje po njej. Ko smo vzverovali v Jezusa smo se že dali voditi Duhu, ne da bi se zavedali, da smo vodeni od Duha! Torej, res se damo voditi Duhu, ko se ozovemo na besedi po Delovanju Duha. Po drugi strani pa pravimo, da se ljudje upirajo Duhu, to pomeni, da ne sprejemajo Božje besede o Sinu, torej se ne dajo voditi Duhu.
V današnjem širšem krščanskem/karizmatičnem kontekstu uporabe teh izrazov (ko se izraz "dati se voditi Duhu" razume kot da se povprečen kristjan ne da voditi Duhu, ker se po njem ne dogajajo čudežne stvari[7]) bi laho rekli kristjanom kvečjemu "dajte se voditi Duhu še naprej".
Govoriti o Duhu in moliti k Duhu
Če Duh vodi z Besedo, torej govori o in kaže na Jezusa, ali potemntakem ne delamo krivico Duhu, če ne govorimo o njem ali ne vključimo Duha v svoje molitve? Ali ne omenjamo preveč Jezusa in Očeta, kaj pa Duha? Zakaj ne bi molili tudi k Duhu? Ali pa bi morda lahko molili enkrat k Očetu enkrat k Sinu in enkrat k Duhu glede na okoliščine?
Ali je to zelo pomembno vprašanje? Odvisno od tega kako razmemo odnose v Trojici. Ali bi morali moliti k Duhu je bolj pomembno vprašanje kot ali kristjani molijo k Duhu. Praksa molitev k Duhu že obstaja. Tako vzhodne kot zahodne cerkve in še posebej karizmatične cerkve (vendar tudi druge) opravljajo v svoji napisani ali nenapisani tradiciji molitve k Duhu.
Kako nas uči Božja beseda, h komu naj molimo, zakaj lahko molimo in kaj naj molimo?
Kar smo si do sedaj pogledali o Duhu, predvsem se spomnimo Janezovega evangelija, smo videli, da je Božji Duh tam kjer sta Oče in Sin. Kdor ne sprejema Sina ne sprejema Očeta in kdor ne sprejema pričevanja Duha ne sprejema Sina. O Bogu naj bi torej govorili tako, kot Bog govori sam o sebi. V Novi zavezi sta, če le na pamet pomislimo, veliko bolj pogosto omenjena Bog Oče in Sin, kot pa Duh. Zakaj tako in ali Duhu delajo krivico?
Seveda ni dvoma, da so vse tri osebe Bog in so en Bog in iste bitnosti (kar pomeni izraz, da jih častimo), pa vendar te osebe, kot pravi Atanazijska veroizpoved ne mešamo med seboj. Če bi rekli, da je vseeno h komu molimo, saj so vse tri osebe Bog (kar je res) bi pomenilo, da ne razpoznavamo reda odnosov v sami Trojici kot se ta razodevajo. (Moramo še enkrat premisliti kako razumemo Trojico – primer modalizma ali triteizma).[8]
Sveto pismo nam sicer ne prepoveduje moliti k Sinu ali Duhu vendar hrati tega tudi ne vidimo kot vzorec (nekaj molitev sicer je namenjeno tudi Jezusu. Npr. Štefan je govoril Kristusu Apd 8,59-60; Apostoli v Apd 1,24? 1. Kor 16,22 morda[9]). Nekateri navajajo Jn 14,14 kot primer tega, da Jezus naroča učencem naj molijo k njemu. Jezus pa pravzaprav ne pravi naj prosimo njega, temveč Očeta v njegovem imenu. Kako čudno bi zvenelo, če bi prosili Jezusa v Jezusovem imenu (kot se pogosto dogaja v molitvah kristjanov tudi danes). Nekaj primerov torej sicer res najdemo v Svetem pismi, ko so kristjani molili k Sinu, kaj pa k Duhu?
O molitvi in osebi h kateri je molitev usmerjena je učil Jezus. Sam Sin moli k Očetu in nas nagovarja, naj delamo enako (Mt 6,9). Hrati Jezus pravi, da k Očetu ne moremo priti mimo njega (Jn 14,6). To pomeni, da le preko Jezusa pridemo do Očeta (tudi v molitvi). In ko je po Jezusovi smrti in vstajenju Bog poslal Duha, nas je Duh po veri vcepil v Kristusa in tako smo prišli do Očeta po Kristusu v Duhu.
Zaradi tega so tudi vse molitve v Novi zavezi (poglejmo začetke pisem[10]) naslovljene na Boga Očeta. Da sploh lahko molimo je to mogoče zaradi Jezusovih zaslug katere Duh vcepi - jih naredi efektivne v nas. Jezus je postal srednik med nami in Bogom. Po svoji smrti nas je očistil in po Duhu posvetil, da se lahko brez madeža pojavimo pred Bogom. Zaradi tega pravzuaprav molimo v Duhu ne k Duhu (Jud 1,20; Ef 6,18) in tako Pavel pravi, da prihajamo k Bogu Očetu po Jezusu v Duhu (Ef 2,18). Če v molitvah ne naslavljamo Jezusa ali Duha ne pomeni, da ju ignoriramo ali odvzemamo od njune časti. V Duhu torej molimo, ko priznavamo Boga za svojega Očeta po zaslugi Jezusa in s tem počastimo (oslavimo) vse tri osebe Trojice.
Proučevanja svetopisemskih odlomkov
Rim 8,1-18
Pavel je od 6-7 poglavja pisal, da smo verniki umrli skupaj s Kristusom in po njegovem vstajenju živimo skupaj z njim (6,7-8). Naš gospodar ni več greh, ki nas je vodil v smrt, temveč Bog, ki nas posvečuje, kar vodi v večno življenje (6,18-22). Nad nami sedaj prav tako ne gospoduje Starozavezna postava (nismo pod obsodbo) temveč služimo Bogu v Duhu (7,6). Ker pa še živimo v starem telesu (t.j. tudi s staro naravo) se v nas odvija boj. Zaradi Duha vemo kako bi morali živeti, pa zaradi stare narave ne živimo vedno tako (7,14-24). Kaj nam je storiti? Kaj bo Bog storil z nami?
Pavel odgovovarja na to vprašnje v 7,25-8,39.
V 7,25 Pavel sklene misel svoje razdvojenosti z besedami: "Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha." Kaj bi pomenilo, da služimo Božji postavi? In kaj je tu "meso"?
1. Kaj bi utegnil narediti povprečen človek v odnosu do Boga (kakršnegakoli boga), ki ima slabo vest zaradi svojim moralnih primankljajov? Kaj ljudje ponavadi počnejo v Sloveniji v takšnih primerih?
2. Kakšno rešitev pa je dal Bog (8,1-4)?
3. Kdo je tukaj mesen in kdo duhoven ter kakšne so posledice (v.5-11)?
4. Kakšne so posledice življenja v Duhu (v.12-17)? Kaj pomeni se "dati voditi Duhu"?
Gal 5,1-25
Pismo Galačanom je zelo znano po veliki nevarnosti za ohranitev evangelija. Spraševali so se, ali je vera v Kristusa res dovolj, da nas Bog opraviči, to je odpusti grehe in sprejme v svoje kraljestvo ali pa se moramo podrediti tudi določenim zapovedim (npr. SZ zapovedim in znakom judovstva), da prejmemo te blagoslove.
Zato Pavel v 5,1-15 ponovno govori o odnosu do postave, kot je že mnogokrat prej.
V navezi z Duhom je pisal že v 3,1-6. Kaj pravi glede Duha?
1. V čem je odlomek v Gal 5,16-18 podoben temu, kar smo brali v Rim 8?
2. Kaj naj bi torej Galačanom, v njihovih pomislekih, pomenilo, naj se dajo voditi Duhu (5,18)?
3. O kakšnih nasprotjih govori v v.19-23? V čem je razlika med njimi?
4. Kakšne posledice torej pripisuje kristjanom (v.26) in zakaj (v.24-25)?
Pavel tako ne pravi, morate imeti več Duha ali biti bolj napolnjeni z Duhom, temveč, ker imate Duha in ste napolnjeni z njim tudi živite tako, kot nas nagovarja Duh (torej bodi/živi to kar si).
[1] Stott, Baptism and Fullness, 19.
[2] Kot smo dejali, zaradi karizmatičnega gibanja, ki je najverjetneje najbolj množična oblika krščanstva v protestantski denominaciji. Allan Anderson ali Henri Gooren ocenjuje, da je ¼ vseh kristjanov na svetu binkoštne/karizmatične opredelitve. Vir: http://www.arsdisputandi.org/publish/articles/000173/article.pdf
[3] Bright, Kako biti napolnjen, 36.
[4] Bright, 41.
[5] Bright, 41?
[6] Gr. pleres poln, popoln, dovršen ali dorasel.
[7] Bill Bright, Kako biti napolnjen s Svetim Duhom, 6-7, govori o pomenu vodenja in okrepitve s Svetim Duhom kot biti napolnjen z njim, kar pomeni biti osvobojen bolezni, posvetnosti in mesenosti – skratka popoplno brezgrešno življenje, biti učinkovita Jezusova priča (ne da le oznanjaš temveč da se ljudje tudu spreobračajo) str.9 ter ostali obilni sadovi Duha, kot so izganjanje demonov ter ostali čudeži ki jih je delal Jezus str.12-14.
[8] Neverjetno koliko člankov sem prebral, ki pravilno iz Svetopisemskih odlomkov pokažejo, naj molimo k Očetu po Jezusu potem pa pravijo naj prosimo Duha da nam odkrije naše grehe, da jih priznavamo Bogu!
[9] Prevod se lahko glasi tudi "Gospod prihaja."
[10] Rim 1,8; 1. Kor 1,4; 2. Kor 1,1-3; Ef 1,3; Ef 3,14-21 (trojica); 2. Kor 13,13 trojica v pozdravu kristjanom in tako naprej v vsaki pozdravni molitvi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar